Sub Pop / Flemish Eye, 2014

Mesec april je prinesel novo studijsko ploščo kanadskega glasbenega ustvarjalca in vizualnega umetnika Chada VanGaalena, ki nosi naslov "Shrink Dust". VanGaalen, ki prihaja iz Calgaryja, je čisto navaden posebnež, ki rad riše, ustvarja animacije, preživlja dneve s hčerama, sestavlja in igra nenavadne glasbene inštrumente, vmes tudi skejta, ustvarja videospote in animirane filme ter producira plošče prijateljskim bendom. Gre za pravega raziskovalca lo-fi estetike, zavezanega naredi-sam miselnosti. Izdaja in nastopa tudi s svojim alter-egom Black Mold, sicer pa bi ga lahko kljub petim studijskim albumom, izdanimi pri priznani neodvisni založbi Sub Pop, označili za rahlo spregledanega izvajalca novejše severnoameriške neodvisne godbe.

"Shrink Dust" je prvi album po treh letih, ki hkrati nekako zaznamuje tudi prihod Chada VanGaalena na plano s prvim albumom "Infiniheart", s katerim ga je Sub Pop predstavil širši glasbeni javnosti. In "Shrink Dust" bi ga moral približati vsem, ki jim je mar za zanimive izvajalce, ki samosvoje glasbe ne ustvarjajo zaradi samosvojosti same. Album v svojih pesmih prepleta indie folk in americano ter psihadelični in garažni rock, pomešana z indie rockom in vesoljsko raztegljivim popom. Chad VanGaalen med seboj spretno združuje položne balade in malo bolj razgrete pesmi. Intimnejše z malo manj obrušenimi. Komadi med drugim v spomin prikličejo garažni rock, ki ga izvajajo Thee Oh Sees, pa tudi prijetno nenavadnega Daniela Johnstona. Po besedah Chada VanGaalena pa so na ustvarjanje novih pesmi vplivali tudi The Flying Burritos Brothers, manj znan, a nadvse vpliven starejši ameriški country rock bend.

Njihovo bizarno ime bi zlahka ustrezalo grotesknosti glasbe, ki jo ustvarja Chad VanGaalen. Prav tako se morfološki prijemi, ki se jih izvajalec poslužuje v svojih animacijah, zrcalijo tudi v zvočnem in liričnem ustvarjanju pesmi. In obratno. Kanadski multiinštrumentalist namreč ustvarja pesmi, ki se po prostoru širijo z nadrealističnimi, nenavadnimi usmeritvami, preganjajočimi in mogočnimi zvoki, ki sestavljajo večplastno podobo. Ta ob spremljavi duhov in odmevov prepričljivo zapolni prostor. Glasba za konec časa ali začetek potovanja skozi čas. Pesmi, ujete v LSD-jevske sanje ali abstinenčne nočne more.

Vse to najdemo na albumu "Shrink Dust", ki prestopajoč med folkom in indie rockom ter popom zdaj mirno, zdaj udarneje objema naravno izoblikovan zvok. VanGaalen rad raziskuje inštrumente in zvok, ki ga ti proizvajajo. Zato na zvočno podobo njegovih albumov vpliva tudi trenutno navdušenje nad določenimi inštrumenti. Tokrat je to gotovo pedal steel kitara, zato je plošča "Shrink Dust" po mnenju Chada VanGaalena znanstveno-fantastični country album. Nekateri ocenujejo, da "Shrink Dust" nadaljuje tam, kjer sta pot začrtali predhodni plošči "Soft Airplane" in "Diaper Island".

Pa vendar gre za bolj utečeno ploščo z jasno izraženo notranjo linijo. "Shrink Dust" je njegov najboljši album do zdaj, saj v njem jasneje začutimo avtorskost, premišljeno izrazno podobo albuma z vidnimi koreninami. Za te se zdi, da so bile ustvarjene z akustično kitaro, na ideje katere pa se je usedlo vesolje mnogoterih in raznoterih potujočih zvokov. Zvok na plošči je topel, organski, lahkoten, melodije so odzvanjajoče, presunljive in zapeljive, pa četudi je v pesmih čutiti črnino in melanholijo. Seveda ne govorimo, da je Chad VanGaalen z novim albumom odkril nekaj povsem novega, ampak da je izvrstno izpil, razširil in nadgradil svoje videnje glasbenega ustvarjanja.