Clean Feed Records, 2017

S tokratno Tolpo bumov vas bomo dodobra prevetrili in na novo sestavili z albumom City of Light, francosko potrugalske zasedbe Chamber 4, ki je maja lani izšel pri založbi Clean Feed Records.

Zlajnan naslov bi lahko obetal marsikaj nezanimivega, a album City of Light je bržkone pravo nasprotje igre na prvo žogo. Postreže nam z jasno začrtano kompozicijo in zrelim umetniškim izrazom, medtem ko pogosto igra na naše občutljive strune. Z izjemno slikovitim igranjem in pogosto uporabo glasbenih elementov, ki so v nas vtisnjeni do te mere, da skoraj vedno sprožijo začrtane občutke, kvartet poslušalcu ponudi ne le glasbeno, temveč tudi imaginarno filmsko izkušnjo. Morda nas odpihne na sprehod po razsvetljenem nočnem mestu, morda celo v Pariz, po katerem se plošča imenuje in kjer je bil album tudi posnet.

Zasedbo Chamber 4 sestavljajo kitarist Marcelo dos Reis in trobentač Luís Vicente s Portugalske ter violinist Théo Ceccaldi in čelist Valentin Ceccaldi iz Francije. Album City of Light je njihov drugi album, leta 2015 so izdali prav tako v živo posnet prvenec Some Trees. Njegov daljni odmev se sliši s posnetka koncerta v sklopu pariškega festivala Les Soirées Tricot, ki je obeležen na albumu City of Light, ki ga poslušamo nocoj. Svoj skoraj telepatski jezik poglabljajo z igranjem v različnih zasedbah, kot so med drugim Fail Better! in In Layers, v katerih igrata Marcelo dos Reis in Luís Vicente, ter Théo Ceccladi Trio in Walabix, v katerih igrata brata Ceccaldi. Slednja dva sotvorita tudi umetniški kolektiv Tricollectif, ki organizira koncerte, festivale in druge projekte ter tako sebi in drugim ustvarjalcem nudi koncertno platformo.

Menda naj bi kvartet na albumu City of Light ne sledil vnaprej določenim parametrom – torej naj bi prosto improviziral. Zdi se, da so na nekaterih smernicah složni in se jih zavestno držijo, na primer v tem, da bodo na začetku ubrani poti sledili kot enota in tako tiho rohneli kot ogromen konglomerat. Brez odstopanj. Čudovito je slišati, kako jih ta parameter ne omejuje, pač pa skupino celo usmerja v zelo osebno smer improvizacije in spontano gradnjo kompozicije. Ob slednjem vsi nosijo enako mero odgovornosti, kljub temu da so vloge kdaj klasično razporejene med spremljavo in soliste. Hoja po robu s slutnjo, da lahko vsak trenutek vse skupaj pade iz enega občutja v drug ekstrem, v slišano igranje zasedbe Chamber 4 vtisne občutek samozavestnega balansiranja na napeti struni in s tem tisto - lepo, kar od začetka do konca zaznamuje album City of Light.

Album sestavljajo trije deli. Prvi del, imenovan kar Part I, z uvodnimi minutami podari poslušalcu čas, ki ga potrebuje za primerno uglasitev misli, prepih ušes in izstop iz lastnih pričakovanj, ter se tako pusti zajeti v slikovito pripoved. Ta na začetku dolgo mirno utripa, medtem ko Luís Vicente na trobenti mirno in odločno vrvi mimo ter nas tako uvede v vzdušje imaginarnega mesta. Pariza, če tako hočete. Sledi dramatičen zaplet, ko k filmskemu pridihu Valentin in Théo Ceccaldi ter Marcelo dos Reis pripomorejo s parajočimi vokalnimi vložki. Zapletu pričakovano sledi razplet, ki nas z artikuliranim dvogovorom trobente in violine prepelje v razburljiv drugi del, Part II. Znajdemo se na obrobju, kjer emocije valovijo iz ene v drugo, podprte z na prvi vtis statično podlago, ki pa se v resnici stalno preliva. Iz morebitne zasanjanosti nas prebudi predirljiv krik, s katerim se pot po prej omenjeni struni med popolnim kaosom in pokajoče polno tišino nato nadaljuje skozi Part III. Tretji in zaključni del albuma se tako tiho, kot se je začel, tudi konča.

Moderni komorni kvartet Chamber 4 ne orje ledine z naslovom kot tudi ne s petdeset minutami glasbene tvarine. Album City of Light ni nič pretresljivo novega, lahko bi celo rekli, da je rahlo nostalgičen, a pustimo to. Tisto, kar pač je, je pretresljivo lepo ...