Wonderwheel Records, 2018

​

Pedro Canale je argentinski producent, ki pod psevdonimom Chancha via Circuito spaja raznolike tradicije, ki se preko andskih višav, travnatih prostranstev Pampe in tropskih goščav zlivajo in preobražajo v urbano džunglo Buenos Airesa. Če bi želeli z eno besedo opisati občutje, ki preveva njegovo glasbo, bi bila ta beseda bienaventuranza oziroma blaženost, kot je v ohlapnem prevodu naslovljen njegov četrti album. Blaženost takšne sorte, h kateri avtor sega brez gorečnosti vernika, temveč z meditativno kontemplacijo puščavnika. Čeprav od izdaje njegovega prvenca mineva deseto leto, je Chancha do letos le poredko zaokrožil po naših frekvencah in ga je le nedolgo nazaj skupaj z glasbo njegovega novega albuma v Globaluni prvič predstavil Mario Batelić. Ker gre za enega vidnejših producentov Južne Amerike, ki je že od začetka svojega delovanja del določenega elektronskega preporoda tradicionalnih zvrsti domače celine, je prav, da mu namenimo nekaj dodatnih besed tudi v tokratni Tolpi.

Glasbeni izraz Chanche via Circuita se je osnoval med sodelovanjem v kreativnem kolektivu, ki je v Buenos Airesu z organizacijo klubskih dogodkov serviral novo nastajajoč elektronski žanrski koktejl splošno popularne kumbije in drugih zvrsti, kot so hip hop, reggae in dub. Kolektiv je vzpostavil tudi lastno založbo, imenovano ZZK Records, pri kateri so podporo dobili glasbeniki, usmerjeni v elektrificirano spajanje glasbenih tradicij in sodobnih zvrsti. Bolj uveljavljeni med njimi, kot so na primer Frikstailers, El Ramon in Nicola Cruz, ki je po estetiki še najbolj soroden avtorju nocojšnje Tolpe, predstavljajo danes referenčno točko t. i. zvrsti folktronike.

Pedro je bil kot član kolektiva že od začetka vpet v dogajanje in je k uveljavitvi in nadaljnjemu razvoju digitalne kumbije tudi sam s svojimi prvimi izdajami za novo založbo veliko pridodal. A vendar se žanrsko ni ustalil in je z vsako novo izdajo tipal za novimi izrazji ter se počasi odmikal od digitalnih zvokov, v skladbe pa vse pogosteje vpletal glasbo andskih ljudstev in zvokov narave. Ob spontanem spreminjanju izrazja je tako tokratni album najdlje na poti povratka k analognim zvokom, čemur je v veliki meri botrovalo tudi dejstvo, da je postava glasbenikov tokrat razširjena v trio in da s tem nove skladbe ne nastajajo več primarno v računalniškem okolju. Pedru sta ob bok stopila tolkalec Federico Estevez in glasbenica Kaleema s sinti, tolkali in vokalom. Med glasbili ne manjka niti raznih tradicionalnih piščali, strun andske kitare in drugih zvočil, ki skozi skladbe vijejo svoje enostavne in prijetno spevne melodije. Elektronski elementi so tokrat bolj ali manj omejeni na posamezne detajlne vložke, so v ozadje potisnjeno ambientalno vezivo linijam v ospredju. Albumu dodaja pestrost tudi nabor gostujočih glasbenikov, ki so skladbam posodili svoj vokal in jih žanrsko razgibali. Najvidnješa med gosti albuma je patagonska folk pevka Miriam Garcia, ki ob igranju na ljudsko tolkalo cajo v skladbi Nadie lo Riega odpoje nekakšno ritualno priprošnjo deževjem. Kot zanimivost lahko omenimo še gostovanje pevke Lido Pimienta in Manuja Ranksa v skladbi La Victoria. Štikel v ritmu dancehalla predstavlja sicer enega bolj popoidnih trenutkov albuma, ki pa so si ga bojda zaradi prikladnega emancipatornega besedila prisvojili ob letošnjih protestih za legalizacijo splava v Argentini.

Kljub temu da je glasba Pedra Canaleja prepredena z vplivi popularnih zvrsti, ki domujejo v vrvežu urbanih središč, je temelj, na katerem avtor gradi svoja dela, odmaknjen daleč v osamo. Glavni viri navdiha so zanj zakopani v skrivnostnem šepetu zelenih goščav in z vetrom raztreseni prek gorskih verig. Skrivajo se v fragmentih odmevov izginjajočih kultur. Vzgibi in usmerjenost njegovega ustvarjanja sledijo že desetletja staremu umetniškemu toku, ki se je v južnoameriških državah pričel po padanju vojaških diktatur. Kulturna praznina, ki so jo te pustile za sabo, je povzročila nekakšno družbeno dezorientacijo in veliko umetnikov se je v želji po prevrednotenju življenjskega okolja in iskanju novih civilizacijskih temeljev oprijemalo jenjajočih glasov izginjajočih ljudstev in vseobsegajoče govorice okolice. Poleg oživljanja in preoblikovanja staroselskih tradicij so pomembno vlogo zasedli zvoki narave, ki so jih prvič lahko shranjevali na trakove in z njimi manipulirali ali zvoke poskušali posnemati z umetnimi predmeti, kot je to na primer počel orkester UAKTI v Braziliji.

Okolje, ki nas obdaja, nas nenehno drega s svojimi dražljaji, prek katerih lahko s čuječnim naprezanjem širimo lastno zavest in zavedanje o prostoru. Glasba Chanche via Circuita je nekakšen skupek vtisov, ki jih avtor sprejema iz domače okolice in drugih odmaknjenih prostorov, ki ga navdihujejo. Skozi lastno prizmo jih izkristalizira v nekakšno elegijo, posvečeno pokrajinam svojih popotovanj, in času, ki teče v obe smeri od sedanjega trenutka.