Atlantic in Asylum Records, 2020

V obdobju karantene so se nam večini porajale različne dileme v zvezi z našim lajfom nasploh. Ali bo dom-služba-frendi po koncu vsega skupaj del neke nove, drugačne normalnosti? Kako bomo v drugačnem okolju preživeli? In morda tudi - kaj se v tej situaciji zares dogaja s tako pomembnimi malenkostmi, kot so naša čustva. Charlie XCX, britanska pop glasbenica, se na plošči how i’m feeling now ukvarja s tem malenkostnim zadnjim vprašanjem. Glasbenico v RŠ-evem osrednjem recenzentskem terminu tokrat predstavljamo prvič in to v precej nenavadnih okoliščinah. Morda je striktna izolacija zaenkrat za nami, a tokratna plošča je pravi pravcati album iz karantene. Zamišljen, spisan, sproduciran in tudi izdan v časovnem oknu šestih tednov karantene, namenjen predvsem skupnosti fenov, ki jo je glasbenica v proces nastajanja plošče vključila že od štarta. Mimogrede, Charli domuje pri glasbeno založniških gigantih Asylum Records oziroma pri Atlantic Records, podružnici Warner Music Groupa, s katerimi si je v preteklih letih že skakala v lase, predvsem zavoljo prepočasnega tempa izdajanja glasbe, ki je pač značilen za veliko glasbeno industrijo. Kljub sporom iz preteklosti Charli že dolgo ni ravno v škripcih v smislu finančne in karierne podpore, vsekakor predvsem po zaslugi izredno uspešnih hitov, ki jih je podpisovala tako zase kot za druge. 

Sicer pa - ko torej govorimo o mainstreamovsko popularni izvajalki z lastno stanovsko kulturo ter o njenem vključevanju fenov v proces ustvarjanja albuma — nimamo v mislih preprostega prečesavanja najbolj všečkanih zapisov na Facebooku oziroma odgovorov na enosmerne komunikacije s PR video materiali, česar smo pač vajeni s strani velikih založb. Charli je v svoji pristno brezskrbni uporniški maniri album najavila na Zoom konferenci, spodbujala je dejansko prispevanje beatov, odločitve o naslovih skladb in besedilih prepuščala glasovanju in vsak dan livestreamala dnevnik dogajanja ter real time popise svojega čustvovanja. 

Karantena je med drugim tudi precej reducirala Charlijina sodelovanja, vsaj v količinah, kakršnih smo bili vajeni. Na vseh njenih dosedanjih albumih ji je bila praktično enakovredna dolga vrsta pevcev, s prispevki denimo Lizzo, Christine and the Queens, Mykki Blanco ali Kim Petras, tokrat pa takih gostov na plošči ni. Tudi zato še pomembnejši vlogi prevzameta producenta A.G.Cook, sicer vodja zloglasnega kolektiva PC Music, s katerim sta s Charlie kot rit in srajca, ter BJ Burton, ameriški producent, ki je sodeloval denimo z Bon Iverjem ali zasedbo Low, s katerim je Charlie tokrat delala prvič. 

Karantensko zamejeno igrišče kreativnosti pa tokrat močno vpliva tudi na našo interpretacijo plošče in na naš poskus, da bi vas prepričali, da gre za vrhunski glasbeni izdelek, da je to morda celo eden boljših albumov tega leta. A poskus prepričevanja je tudi težaven, how i’m feeling now je namreč avtoričin že četrti studijski album in je vsaj v tem smislu tudi rezultat osmih let kontinuiranega raziskovanja popa v miljeju digitalnega maksimalizma ter z zavedanjem tako umetnosti kot umetelnosti njegove idealistično skonstruirane narave. Zato nam boste morali pač verjeti na besedo, da je Charli osebna glasbena evolucija v sedmih letih odnesla od indie pop začetkov, mimo robynovsko zvenečih trap in EDM balad do popovskih bombic z distorzirano, čudaško paleto sintov in auto tuneov, ki so ji na čelo nabili naziv kraljice hiperrealnostnega popa prihodnosti.

Po zadnjem albumu Charli iz leta 2019 se nam je že zdelo, da smo glasbenico dokončno prebrali. Da naj z njene strani pričakujemo predvsem besedila o hedonizmu na partijih, o zabavi, ljubezni ter odlične rife ali fraze, ki se nam ujamejo v ušesa. Vedno je na meniju tudi vsaj spodoben, če ne hud pop, ki se je na plošči Charli že toliko opiral na vztrajne, že večkrat ponovljene trike kolektiva PC Music, da bi zlahka pomislili, da je sam vzpostavil lastna pričakovanja in se v njih tudi ujel, v tem, kako je poskušal okov osvoboditi povprečno linijo razvodenelega, Radiu Center sprejemljivega zvoka elektronskega popa.

how i’m feeling now seveda spet odkljuka temi kluba in ljubezni, ki sta v karantenskem kontekstu preoblikovani najprej v željnost, lakoto po žuru in nato še v misli o Charlijinem partnerju Hucku Kwongu, s katerim se je avtorica po dolgoletni zvezi na daljavo v samoizolaciji očitno povezala bolj kot kadarkoli prej. Dolgoletni poslušalci bi morda želeli na novem albumu slišati Charli izpred treh let z mikstejpa Pop 2, ki bi nam zadovoljila tisto prvinsko ljubezen do enostavnih bengerjev, kakršne sicer najdemo tudi tokrat, a ne v takšnih količinah, predvsem pa jih žene drugačna motivacija. Prvič imamo zares občutek, da Charlijin album drži vodo kot celota, vsak komad ima svoje jasno mesto, ne ponavlja preteklosti, v kateri so nas singli hajpali za končni izkupiček nezapomnljivih polnil. Največji napredek pa album gotovo prinese v smislu žanrsko zvočne slike, ki si izposoja le najmočnejše iz tokrat širšega spektra kaotičnih elektronskih muzik. Lahko gre za nojzerski vpad v uvodni skladbi pink diamond, za trancerski RPG zaključek komada claws, hardcoreovsko eksplozijo v visions in še marsikaj, pravzaprav veliko drugega in tretjega.  

Charlie XCX je ob najavi plošče povedala, da bo njen tokratni DIY zrcalil čas, v katerem živimo. In ja, če oznaka DIY vključuje neodvisnost in moč za prihodnost, mora vključevati tudi mreže skupnostne podpore, obstoj katerih še nikoli ni bil tako nujen kot danes. Podobno je inkorporacija elektronskih godb, ki zadnje čase ponovno rastejo v popularnosti, ne le ključni pokazatelj aktualne fascinacije z ekstremnimi zveni rejva, temveč izraža tudi hrepenenje po potencialih in potenci, ki jo lahko zagotovi pripadnost skupnosti, tudi če je ta povezana preko videoklicev. how i’m feeling now ni pop, ki bi ga reševala kraja žanrskih novitet, od katerih na koncu ostane le bleda senca. To je plošča, ki je zamišljeno prihodnost zamenjala za vztrajanje v sedanjosti in tem, kar ta že ima!