CHELSEA WOLFE: HISS SPUN

Recenzija izdelka
28. 9. 2017 - 19.00

Sargent House, 2017

 

»Človek je Božja stvaritev, človeška družba pa stvaritev hudičeva.« A. S. Puškin

Čas je že, da za seboj končno pustimo lepodušniki model, se pogledamo v ogledalo in se sprijaznimo s podobo Dr. Jekylla in Mr. Hyda, kajti - mar ni smešno, da še vedno živimo v času, ko je iskrenost smatrana kot tisto nekaj, kar je šokantno, in ne kot tisto nekaj vsakdanjega, čeravno gre v osnovi za precej preprosto idejo - biti odkrit do lastnega okolja. Vsi se ves čas zanašamo na nenapisana pravila, kako se spodobi odzivati v specifičnih situacijah, da slučajno ne bi izgubili integritete ali, bog ne daj, ponosa ali kaj je že tisto, kar se smatra kot pozitivna lastnost, ko človeka postavimo na tehtnico, ki meri veličino njegove drže. Chelsea Wolfe nam na tem mestu servira svoj Veliki pok, osvobajajoči beli šum lastnega univerzuma v obliki svojega šestega albuma, naslovljenega Hiss Spun. Opcijsko: album lahko jemljete kot sredinec Chelsea Wolfe, obrnjen proti vsem vašim zabačenim predsodkom in trdnim držam.

Precej let že lahko opazujemo razvoj fenomena za imenom Chelsea Wolfe, ki je našo protagonistko tekom časa korenito preobrazil; od zgolj akustične folk glasbenice pa vse do doom pop kraljice. Prvi vidnejši prelom v njenem delu se je verjetno zgodil, ko je v letu 2012 presedlala k založbi Sargent House, za katero sicer izdaja še danes in pri kateri je leta 2013 izdala prvi tak album, ki je brezkompromisno nakazal obstoj agresivnejše plati njenega kreativnega toka, album Pain is Beauty. Temu je v letu 2015 sledil še odmevnejši album Abyss, s katerim pa se je Chelsea Wolfe tudi dokončno udomačila v skupnosti, navajeni nekoliko trdnejših pristopov k muziciranju.

Zgodbi Hiss Spun bomo tokrat sodili kot ne le še enemu izdelku osebe po imenu Chelsea Wolfe, pač pa kot projektu, ki je tokrat nastal kot produkt znamke po imenu Chelsea Wolfe. Namreč, je že res, da je naša temna kraljica ena in edina avtorica večine svojega dela, a tokrat temu pač ni tako. Album Hiss Spun Chelsee Wolfe je v tem primeru nastal zgolj po naključju. Usoda je namreč hotela, da se stari prijatelji ponovno združijo in tako je Chelsea ponovno spečala skupaj z Jess Gowrie, bobnarko, ki je - po besedah Chelsea - močno vplivala nanjo, ko sta še skupaj igrali v bendu Red Host pred desetimi leti. Kakorkoli, strast po glasbi ju je ponovno obsedla, začeli sta ustvarjati nove komade, ki so bili prvotno mišljeni kot stranski projekt, kaj kmalu pa so se izkazali za več kot primerne glasilce vsebine, kakršno producira ime Chelsea Wolfe. Ob Chelsea in Jess pa je zagotovo potrebno omeniti še Bena Chisholma, ki je do danes s Chelsea sodeloval že na štirih albumih in velja za njeno skrito orožje; Troya Van Leeuwena, bolj poznanega kot kitarista benda Queens of the Stone Age; Aarona Turnerja, bolj znanega kot kitarista in vokalista zasedb Isis in Sumac, ki se pojavi na komadu Vex; ter nenazadnje kitarista zasedbe Converge Kurta Balloua, ki je album posnel.

Sam album odlikujejo vse lastnosti Chelseajinega dosedanjega dela, tako zasanjana intimnost njenih akustičnih folk skladb s prvih albumov kot tudi agresivna pulzirajoča lokomotiva v obliki elektronskega dušenja z njenih kasnejših del. Hiss Spun je delo, s katerim se Chelsea sleče prav do kosti, izpostavi vse svoje ključne lastnosti a la jezo, samodestruktivnost, ranljivost, na katere ljudje sicer nismo najbolj ponosni, in vam jih vrže v obraz. Vendar ne kot nekaj, s čimer želi zgolj nakazati svojo šibkost, temveč kot nekaj, kar jo naredi močnejšo, saj jo končno osvobodi okov potlačenih občutkov in sramu.

»Show me your insides
Show me what's underneath
Show me your bruises
Be your own God«

Svoj šesti album je tako posvetila brskanju po neredu sveta v upanju, da bi tam pod povrhnjico našla kaj resnično lepega; samorefleksiji težave, ki smo mi sami; umirajočemu naravnemu okolju; kaotičnemu združevanju svetov, družbe in narave; cikličnemu delovanju ter človekovi obsesivnosti. V sami glasbi se to kaže skozi prepletanje sopranskih vokalov in jeznega grovla, zmanipuliranih terenskih posnetkov lajajočih kojotov, tako ob bolj zdistorziranih pulzirajočih, jeznih ritmih kot ob bolj folkovsko in melanholično obarvanih melodijah in tako dalje.

Hiss Spun je zagotovo izdelek, na katerega je Chelsea z ekipo lahko sila ponosna, gre za album, ki dokončno združuje vso njeno zapuščino, hkrati pa gre tudi za čudovit odsev same družbe. Ni se moglo zgoditi prej ali kasneje, da je tak album dobil toliko pozornosti. Pomnite namreč, da gre za plato, ki jo že več kot pol leta promovira precej medijev, od Cvltnation pa vse do Cosmopolitana. Chelsea Wolfe je zagotovo velik fenomen na trenutni glasbeni sceni, ki jo sicer že dolgo ne moremo več nasloviti s terminom underground. Ampak to je tema za drugo debato, nas na tej točki zanima predvsem, zakaj ni slabo, da takšna plata danes dobi nekaj pozornosti.

Že v Tolpi bumov z dvojcem Damien Dubrovnik smo pisali o shizofrenosti situacije, ki jo poganja že dlje časa aktualni svetovni red, ki se oplaja in hrani na nenehni akumulaciji kapitala, s tem pa seveda vpliva tudi na posameznikove občutke ujetosti, brezizhodnosti, s katerimi se le-ta ne zna vselej spoprijeti in jih raje potlači, kar pa na daljši rok seveda ni dobra rešitev. Hiss Spun ravno tukaj ponudi možnost alternativne izbire, spodbudi posameznika, da se popolnoma sleče in končno sooči sam s seboj. Kot tak se Hiss Spun kaže v vlogi enega aktualnejših in relevantnejših albumov leta 2017.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ja ni kaj. Punca še vedno obvlada.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness