CHELSEA WOLFE: PAIN IS BEAUTY

Sargent House, 2013

Mračna, srhljiva, surova, mitična, pristna ... Vse to so možni opisi kalifornijske umetnice Chelsee Wolfe, še ene v mladi generaciji glasbenic, ki si zvočne kulise rade izposojajo v gothu in death metalu. Ampak naj poudarimo, gre zgolj za izposojo, saj Chelsea nerada opredeljuje svojo glasbeno zvrst, prej z njo eksperimentira in jo vpleta v lastne vizije temačnega. Na ameriški »drone-metal-art-folk« sceni si je zato že pridobila oznako ikone.

Novi studijski album Pain is Beauty, ki ga že v drugo izdaja prek založbe Sargent House, si izposoja od njenih prejšnjih plošč, predvsem z lanske uspešne akustične Unknown Rooms. Vendar pa je, četudi neakustična, tokrat veliko mehkejša, spevna in bolj naklonjena elektroniki. Za primerjavo, njen drugi studijski album Apocalypse je bil poln prikritega terorja in pasivne agresije, od predelave neke melodije Burzuma do nasilne inkarnacije PJ Harvey.

Pain is Beuaty je zvočni kompromis, umirjena različica preteklih travm, ki jih pokopljejo strune, utripajoči synthi in njen nezemeljski soprano. Sama pravi, da je nova plošča »ljubezensko pismo naravi«, kar se tudi odseva v simfoničnem zavetju in elektronskem pulsiranju, ki obdajata komade, kot sta 'The Waves Have Come' in 'The Warden'. Na trenutke se morda zdi tuleča in jadikava, kot da bi želela nalašč ustvariti kompleksen scenarij okolja, v katerem je ustvarjala. V besedah nas svari o prirodni moči, ki nas bo prebudila iz človeške destruktivnosti, vendar so taki lirični prijemi v paru z eteralno glasbeno kuliso kar malo banalni.

Po drugi strani pa je album prava mešanica žanrskih začimb in preskokov. Od nekaj uvodnih spogledovanj z že prej omenjeno PJ Harvey in retro trip-hopom pademo v težak surf rock skladbe 'Destruction Makes the World Burn Brighter', nato nas pri 'Sick' in 'Kings' odnese v ambientalno mešanico elektronike in kitar, do konca albuma pa se vzdušje v spremstvu folka potem počasi umirja. 

Tu in tam kritiki navkljub je Chelsea nevšečna le za hip in ob poslušanju celotne plošče ji prav nič ne gre zameriti. Album Pain is Beauty je zelo lepo stiliziran in odigran, kljub rahli morbidnosti dovolj prijeten na posluh in predvsem zanimiv.