Relapse, 2019

Tokrat je pred nami nov album ameriških noise rock veteranov iz Austina, ki so pravkar v petem letu druge etape ponovne obuditve zasedbe. Cherubs so namreč svojo hrupno pot začeli davnega leta 1991, takrat navrgli albuma Icing in Heroin Man, pred izidom zadnjega pa so se njihove skupne poti tudi razšle. V svojskem obratu robatega rokanja, nenehnega lovljenja strunskih feedbackov, neparnega in gruvaškega bobnarskega lomastenja, višje ležečih prebojnih krikov in zavidljivega zidu distorzije so Cherubs kot eni redkih v tako napadalni glasbi znali konkretno zapsihedeliti – kot se po austinovsko tudi spodobi. Brent Prager za bobni, Owen McMahon z vokalom in basom ter Kevin Whitley s kitaro in vokalom so svojo godbeno nepopustljivostjo že v tako kratkem obstoju brodili ob boku Melvins, Jesus Lizard, Shellac, Butthole Surfers in drugih tvorcev hrupa. Kljub temu, da je bobnar zadnjih naštetih surferjev, King Coffey oba albuma Cherubs tudi založil pri čislani neoporečni založbi Trance Syndicate, pa se trio ni nikoli prebil do večje prepoznavnosti. Slednjo bi si definitivno zaslužil prav z albumom Heroin Man, a je kot že rečeno pred uradnim izidom bend tudi razpadel, svet pa so leta 1994 že presenečali drugi prelomi v svetu glasbe. Mnogim ljuba veja alter rocka, ki ji pravimo grunge, se je kot fenomen s prebojem v glavni tok v hipu končala s samomorom, prav tako sta istega leta mainstreamovski uspeh dosegli vplivni plošči Betty Helmetov in Stoner Witch Melvinsov, ki sta še dodatno zabrisali meje med glasbenim podzemljem in nadzemljem.

Pisalo se je leto 2014, ko so vse zamere med člani zamrle in se po dveh dekadah ponovno obudi zasedba Cherubs. Leto kasneje založba Brutal Panda izda njihov prvi album po premoru z naslovom 2 Ynfynyty, s katerim trio dokaže svoje prepoznavne ostre atribute, tokrat še bolj dimljene in omehčane s teksaško psihedelijo. Po štirih letih albumskega zatišja pa so Cherubs nazaj z novo ploščo Immaculada High, ki jo obravnavamo v današnji Tolpi bumov. Po pitchforkovsko že pred leti oklicani za najbolj hrupno popglasbo na planetu Cherubs tokrat še posebej ne mislijo klečeplaziti pred nikomer. Ne več opojno-substančna, zato pa še vedno pikra, zajedljiva in pesimistična besedila so na Immaculada High pospremljena z najbolj predirljivo in surovo glasbo v obstoju benda do tega trenutka. Nazobčana ritmika se pod brboti težke distorzije umika dodelani in privlačni vokalni izvedbi, ki je bila imenitno pesemsko zgrajena denimo v predgrungerski eri z bendi Scream, Mudhoney, Screaming Trees in drugimi. Vse skupaj pa je ujeto v izjemni zvočni sliki, ki jo je razkril Erik Wofford, ki je med drugim sodeloval z zasedbama Explosions In The Sky in The Black Angels. Enajst komadov z masivno organsko zvočnostjo pa ne le mendra vse pred seboj, temveč krmili mnogovrstne komade z različnimi značaji. Single Sooey Pig v sludgerski ovoj ovije duh Jane's Addiction, medtem ko Pacemaker z razmetavajočo goščo distorzije in odbijajočo ritmiko nemirno valovi v skorajda live zvenu. Nobodies nosi Selbergovo vibro Cows z vsemi shizofrenimi vokalnimi linijami, Cry Real Wolves pa odlikuje plesni pulz, ki bi ga brez malce distorzije brez problema dodali kakšni norčavi indie rock mladeži ali pa shoe ali kdo-ve-kakšnim-spet-novim gazerjem.

Cherubs, kot kaže, vračajo za vse zamujeno. Svoje prepoznavne elemente v glasbi so definitivno obdržali, jih kvečjemu še  pridobili, hkrati pa nadgradili v večobrazen in preteč bend. Immaculada High, ali ko starci pokažejo, kako se stvarem streže; ko si dve dekade brez nojz rokade!