RCA Records/Wolf & Rothstein, 2020

V tokratni Tolpi Bumov se posvečamo že četrtemu albumu Childish Gambina, albumu 3.15.20. Childish Gambino je psevdonim tako rekoč modernega renesančnega avtorja Donalda Gloverja. Hecna anekdota pravi, da je Robert Redford mislil, da je Donald sin Dannyja Gloverja, igralca, ki je med drugim upodobil enega izmed likov policajev v filmu Smrtonosno orožje. Ploščo 3.15.20 je Glover najprej naložil na spletno domeno donaldgloverpresents.com, po dvanajstih urah jo je nato umaknil, kasneje pa je plošča uradno izšla 22. marca letos pri založbi RCA, s katero Glover sodeluje že od leta 2018. Komade z albuma je Gambino sicer razkrival postopoma, na koncertih, zaradi česar pride tudi do manjše zmede z njihovimi naslovi, ki so na albumu zapisani kot minutaže, v katerih nastopijo med trajanjem plošče. Single Feels Like Summer, ki je bil razodet že julija 2018, na albumu denimo nosi naslov 42.26.

Način naslavljanja komadov bi nam torej lahko namigoval na to, da je Gambino poslušalcem želel ploščo predstaviti z določenim konceptualnim poudarkom, za katerega je pomembno, da album teče od začetka do konca v pravem zaporedju. Vendar poslušanje nato pokaže, da so takšni naslovi komadov bližje pač ideji nalaganja plošče na YouTube s time-stampi oziroma zaznamki časa predvajanja za lažje premikanje po posameznih skladbah. S takšne perspektive je nato sistem poimenovanja dejansko odlična ideja, album 3.15.20 je namreč natlačen s kar nekaj filler materiala, ki se mu želimo izogniti. Če smo kot poslušalci pričakovali nekakšno nadaljevanje Gambinovega kritiško odlično sprejetega, za Grammyja nominiranega tretjega albuma Awaken My Love!, smo se precej ušteli. Res je, da se včasih stvari pač poklopijo in da je po izjemnem izdelku pogosto težko še enkrat ustvariti nekaj novega z enakim zanosom in primerljivo močno kreativno idejo.

Kljub temu je novo ploščo težko osmisliti. Žanrsko izhaja iz hip hopa, funka in R&B-ja ter je zvensko precej razgibana. Slišimo tudi nekaj izraziteje pustolovskih beatov, denimo v komadu Algorhythm. Isti komad izstopa tudi z vokali, ki vzbujajo nostalgijo po trip hopu bristolskih ustvarjalcev v devetdesetih. Ravno zaradi mesta komada tako zgodaj v scenosledu najprej dobimo vtis, da se bo album igral z določeno kvaliteto pionirstva, a ta začne razpadati že v naslednjem komadu Time, v katerem gostuje Ariana Grande. Pravzaprav ravno Time dejansko nastavi kretnice za preostanek albuma, ki se giblje prevsem v R&B popevkarskih vodah in katerega pretežno rešujejo zgolj aranžmaji oziroma produkcija. Same kompozicije so precej nerazburljive, s preprostimi nalezljivimi melodijami, prepredenimi z odmevi in autotunom. Harmonije se večinoma gibljejo med dvema akordoma, denimo v že omenjenem komadu Time pa tudi v skladbah 53.49, 47.48, 42.26, 35.31 in verjetno še kje.

S takšnim harmonskim gibanjem ni objektivno nič narobe, a to dejstvo prispeva k temu, da komadi izpadejo precej formulaični in iskreno neizvirni. Čeprav zgolj dva akorda, kot bi rekel Heinrich Shenker, morda v skladbo lahko vneseta zadostno mero napetosti, se v primeru nove Gloverjeve plošče takšna formula ne izide. Podobno bi preprosta harmonija lahko služila kot piedestal za močna besedila ali izrazito tehnično vokalno sposobnost ustvarjalca, a tudi tega ne slišimo. Besedila so preprosta in plehka, brez močnih hookov ali domiselnih enovrstičnic, ki bi jih citirali prijateljem. Vse skupaj torej izpade dolgočasno in razvlečeno, vrhunec v takšni maniri pa plošča doseže s komadom 35.31, za katerega bi se težko odločili, ali poskuša biti otroška pesmica ali zgolj izrazito enosmerno izdelan naskok na lestvice. Komadi, ki do neke mere uspejo odstopiti od formule, so že omenjeni Algorhythm, 39.28 ter 32.22. Skladba 39.28 deluje skoraj acapella in nas zadrži budne vsaj z vnosom gibanja med posameznimi deli komada, 32.22 pa z zanimivimi tolkali zveni ritualistično in spominja na prvo sobo v Gloverjevi VR aplikaciji Pharos, čeprav deluje tudi precej neumestno, kot da služi predvsem rezu med dvema umirjenima popevkama.

Album torej rešuje predvsem produkcija, za katero je Glover tokrat sodeloval z Ludwigom Göranssonom, Kurtisom Mckenziejem ter Dj Dahijem, torej z izrazito velikimi imeni. Lahko bi rekli, da je plošča zgolj nekakšen repozitorij tehnik sodobne glasbene produkcije, močnih sintov in semplov in da vsota na njej nikoli ni zgolj seštevka teh elementov. Morda je bil Glover v času priprave in snemanja plošče zgolj preveč zaposlen, da bi se dejansko posvetil glasbi, zaradi česar album trpi, ali pa gre pač za novo smer, v katero se avtor podaja pod okriljem založbe RCA. Ne glede na vzrok so rezultati mlačni, brez prave rdeče niti ...