Chris Abrahams: Memory Night

Room 40, 2013

Avstralskega pianista Chrisa Abrahamsa verjetno najbolje poznamo kot člana samosvoje The Necks, ambiantalne postjazzovske zasedbe, za katero so značilne predvsem dolge, tudi uro trajajoče minimalistične improvizacije. Abrahams sicer dejavno sodeluje tudi z mnogimi drugimi glasbeniki – v zadnjem času denimo z Alessandrom Bosettijem, Sabine Vogel ali Mikeom Cooperjem –, pri čemer se, podobno kot na svojih solističnih albumih, posveča predvsem eksperimentalnim izvedbam in kompozicijskim pristopom. Njegovo izvirno in sugestivno delo združuje prvine eksperimentalnega minimalizma, ambientalne, elektroakustične in konkretne glasbe, nekako med Stockhausnom, Library Tapes, Lawrenceom Englishem in Keithom Fullertonom Whitmanom. Abrahams je pred kratkim pri založbi Room 40 izdal album Memory Night, ki je pri isti založbi nasledil albuma Thrown in odlični Play Scar.

Memory Night je domišljen niz štirih daljših skladb, ki sestavljajo nekoliko teže ulovljivo zvočno gmoto, polno presenečenj in skrivnostnih detajlov. Zvočne abstrakcije sprva delujejo še nekoliko utesnjujoče, bržkone kot nedojemljive, popačene povečave. Posamezne skladbe ne temeljijo na linearnih ali kako drugače predvidljivih razvojnih smernicah v dinamiki - to je slej ko prej teren The Necks -, temveč na nizu zvočnih mas, ki ustvarjajo nekakšen osnovni drom. Te mase ponekod sugerirajo izrazito globoke, temne odtenke in se drugje zraščajo v bolj ostre, hladne kovinske zvoke. Abrahams te gradnike sestavlja z največjo natančnostjo, saj nenazadnje prav oni narekujejo celotno zvočno implozijo. Tako posamezni ponavljajoči se zvoki z obeh skrajnosti spektra povezujejo druge na videz prostolebdeče zvočne konglomerate, ki jih Abrahams plasti, zgošča v čudne grozde in spet prefinjeno razkraja.

Navdušujoč je že Abrahamsov premišljen nabor zvokov, ki zajemajo redko prepoznavne zvoke klavirja, mogočne slapove šuma, raznorazna elektroakustična pokljanja z mnogimi elementi konkretne glasbe in, tako je slišati, celo terenske posnetke in druge močno potujene glasove. Abrahamsovo eksperimentalno in abstraktno oblikovanje zvočne teksture iz vseh teh glasov se ne steka v kakršnekoli prepoznavne semantične enote, temveč jih, nasprotno, z nenehnimi vdori kontrastnih zvokov ali sopostavitvijo mnogih enakovrednih nizov že vnaprej onemogoča. Takšna izključujoča hkratnost je lepo slišna v uvodu skladbe “Leafer”, kjer vsaka zvočna nit zahteva svojo kontekstualizacijo, ali pa v čudovito nepričakovani lirični pasaži sredi skladbe “Strange Bright Fact”, ki jo nemilostno prekrije več minut spenjenega šuma, sestavljenega tudi iz nekakšnega cvrkutanja, ptičjega petja in zloveščega cviljenja. Zaključna skladba, “Stabilised Ruin”, razrezano in spet zlepljeno klavirsko frazo postavi čisto v ozadje kot relikt ali najdeni zvočni objekt.

Posamezne skladbe albuma Memory Night kljub redkim bolj oprijemljivim strukturam torej ostajajo svoja lastna razlaga, s čimer je Abrahams svojo glasbeno arhitektoniko v primerjavi z albumom Play Scar še bolj radikaliziral.