Glitterhouse Records, 2021

Na svojem petem samostojnem studijskem albumu, zadnjem v vrsti glasbenih izdelkov izpod njegovih rok – od skupine The Walkabouts iz rodnega Seattla v 80. letih do sodelovanja s člani The Bambi Molesters kot skupina The Strange leta 2018 – se je Chris Eckman zaprl vase. Oziroma, bolje rečeno, je bil zaprt vase, tako kot marsikdo v preteklem letu. Jasno je, da je album produkt okoliščin svojega časa, političnega nemira v Janševi Sloveniji in Trumpovih ZDA, dveh državah, ki bi ju Eckman lahko imenoval dom. To bi seveda lahko rekli za večino glasbe, ki je nastala v zadnjem letu, a Eckman je eden od redkih, ki so se odločili za neposredno konfrontacijo s tematikami spominjanja, osamljenosti, obžalovanja in brezizhodnosti naše dobe.

Chris Eckman izvaja svoje lastne pesmi na kitari in z glasom, kar ga dela kantavtorja. Zgodovina kantavtorstva je bogata, načeloma pa lahko izvajalce in izvajalke razdelimo na izpovedne in pripovedne. Prvi pišejo prvoosebno in izpovedujejo lastne izkušnje, kakor npr. Joni Mitchell ali James Taylor, drugi pa se tematik lotevajo s pripovedovanjem zgodb, kot npr. Tomaž Pengov, Iztok Mlakar ali Jani Kovačič. Pesmi izpovednih kantavtorjev izražajo osebno izkustvo, a brž ko je to zapisano v obliki pesmi, preneha biti resnično in se spremeni v resnico nekoga drugega – kantavtorjeve persone. Ker upravičeno sumimo, da nekaj ni izkušnja resnične osebe, temveč pripada fiktivni personi, ki kantavtorja zgolj predstavlja, je med njima vselej prisotna napetost. Kantavtor lahko zatrjuje, da se persona sklada z njim samim, in v tem primeru vemo, da persona zagotovo ne predstavlja stvarnosti, saj v tem primeru iskrenost ustvari vtis fikcije. Lahko pa distanco med seboj in lastno persono vzame nase in s tem prizna, da besedila niso popoln odraz resničnih izkušenj, ker zdaj fikcija paradoksalno ustvari vtis iskrenosti, pa lahko tako tudi govori. Tega se zaveda tudi Eckman, ki se z albumom Where the Spirit Rests prvič resno loti izpovedovanja skozi glasbo, z vpeljavo popkulturnih referenc in poetičnih opisov narave pa ustvari vtis pristnosti, in zato mu verjamemo.

Kantavtor, ki že od 80-ih živi v Ljubljani in ga zato obravnavamo kot domačega avtorja, je ob zaustavitvi javnega življenja sedel s kitaro in počasi napisal akustično hrbtenico albuma. Pri snemanju je nato sodeloval z raznimi glasbeniki, tako tujimi kot domačimi – med drugim s kontrabasistom Žigo Golobom in bobnarjem Blažem Celarcem – album pa je koproduciral Alastair McNeill - Yila. Skupaj so okrog akustičnega ogrodja spletli vezenino slide kitar, bobnov, klaviatur in godal, s katerimi so ustvarili meglen in otožen ambient. Ta je povsem skladen z avtorjevimi reflektivnimi besedili, ki pa vsebujejo dovolj besednih iger in figur, da se nikoli ne zrušijo v samopomilovanje.

Drinking in America je tako denimo preprosto pesem o žinganju v Ameriki. Med maloštevilnimi glasbenimi izdelki visokokvalitetne produkcije, ki bi jih lahko vrtel tako RŠ kot tudi Val 202, se prav prileže slišati pesem, ki o alkoholu ne govori zato, da bi prikazala socialrealistični alkoholizem ali hedonistično uživancijo, pač pa govori dobesedno o občutku pijanosti v Ameriki. To ne pomeni, da skladba ne vsebuje globlje sporočilnosti. Ravno nasprotno, Chris Eckman z uporabo znanih motivov v nekonvencionalnem kontekstu, tudi v folk rock okolju, ponudi redek svež pogled na tiste aspekte življenja, ki smo jih vajeni iz vsakdana.

S tem albumom si je Chris Eckman prislužil mesto med najiskrenejšimi osebnoizpovednimi avtorji slovenskega kantavtorskega prostora. Ne predstavlja univerzalne izkušnje leta 2020, a si za to niti ne prizadeva. Ne trudi se odkrivati novega ozemlja, pač pa predstavlja avtorjevo lastno zgodbo, povedano v jeziku, ki ga lahko razumemo, zaradi česar se lahko v njej v večji ali manjši meri prepoznamo. Morda pa bomo s pomočjo primerjave mnogih individualnih zgodb, ki so nastale v tej dobi, nekoč lažje razumeli kaotične čase, ki smo jih preživljali. Vsekakor je avtor, ko je prelil svojo izpoved v album Where the Spirit Rests, s tem ustvaril zvočni prostor, v katerem si lahko spočijemo duha – vsaj za kratek čas.