Glasba nas danes spremlja na vsakem koraku. To zelo dobro ve tudi britanski zvočni umetnik Chris Watson. Razlika je le ta, da on glasbo sliši tudi takrat, ko je povprečen poslušalec ne sliši več. Če je ne sliši s prostim ušesom, svoj mikrofon potisne v truplo zebre v afriški savani, globoko v arktično morje ali pa v vrhove smrek v italijanskih Alpah. Ob poslušanju njegove nove plošče se pojavi vtis, da je mikrofon tokrat potisnil v svoje počitnice. Z zvokom je namreč dokumentiral svoje popotovanje od pacifiške do atlantske obale v Mehiki. Ker je potoval z vlakom, se plošča ’El tren fantasma’ sliši kot nekakšen terenski techno album. Ritem narekujejo spoji tračnic in hidravlika lokomotive, melodični nastavki se opirajo na zvok siren in zavor, atmosfero pa krojijo ljudje na postajah, živali ob progi in vremenski pojavi. Iz zvokov, ki jih povprečni popotnik/poslušalec morda ne bi niti opazil, je Chris Watson ustvaril še eno ambientalno mojstrovino.

Ločnice med zvokom in glasbo Watson briše že od sedemdesetih let minulega stoletja. Takrat še kot član sheffieldskih industrial in elektronskih pionirjev Cabaret Voltaire, pozneje tudi kot polovica dvojca The Hafler Trio. Vselej ga je zanimala tista bolj ekstremna, mejna izraznost, v kateri se razlike med glasbo in zvočno umetnostjo raje skrivajo kot razkrivajo. V zadnjih letih je bil znan predvsem kot snemalec zvoka za BBC-jeve dokumentarne oddaje, sporadično pa je objavljal tudi avtorske plošče, med katerimi jih kar nekaj obeležuje vrhunce terenskih posnetkov.

Watsonova metodologija je bila vselej precej radikalna. V nasprotju s sorodnimi ustvarjalci, ki so terensko nabrane posnetke pogosto studijsko zmanipulirali v nerazpoznavne nove zvoke, je Watson vselej ohranjal izvirne, neobdelane zvoke. Posamezne zvoke je pogosto le izčistil in amplificiral ter jih logično uredil v kompozicije, ki so kar najbolj nepristransko dokumentirale posamezen kontekst, kader ali pa sekvenco iz narave. Njegov album ’Weather Report’ denimo velja za enega najlepših dosežkov skozi prizmo ambientalne glasbe in terenskih posnetkov.

Svojega pristopa ni spreminjal niti pri plošči ’El tren fantasma’. Večina skladb je še vedno oprta na izvirne, na terenu zbrane zvoke, med katerimi so mnogi že postali nekakšen Watsonov zaščitni znak. Še več, v zbiranju in urejanju zvokov iz okolja je bolj avtorski kot številni ustvarjalci, ki zvok krojijo povsem neobremenjeno. Toda v primerjavi s preteklimi solističnimi ploščami je šel Watson tokrat še korak dlje. Posamezne, predvsem nizkofrekvenčne zvoke, je studijsko zmanipuliral v prave male simfonije, ki bolj kot naukom terenskega snemanja sledijo digitanim dronerskim trendom. V nekaterih skladbah se tako denimo zelo približa estetiki Geira Jenssena alias Biosphere, ki je umetnost spajanja terenskih posnetkov in sintetičnih zvokov razvil v morda najbolj popolno obliko. Watson s ploščo ’El tren fantasma’ sicer ostaja bolj antropološki, toda obenem na njej odpira tudi neko – da, metafizično izkušnjo. Fantomski vlak pač.