Kranky, 2015

Vedno bolj vsestranski ustvarjalki Christini Vantzou, katere ploščo predstavljamo na Radiu Študent s tem prispevkom, do sedaj še nismo namenili prav veliko časa, kar delno popravljamo z današnjim razmislekom o njenem albumu No. 3, iz česar varno in pravilno sklenemo, da sta se predhodnika kakopak imenovala No. 1 in No. 2. Pričujoči album je kar uro in deset minut dolgo zvočno spajanje, s katerim si lahko postrežete tudi na spletnem mestu založbe Kranky, pri kateri je plošča izšla. 

Če se na kratko pomudimo pri biografskih zanimivostih, velja omeniti, da je v ameriškem Kansasu rojena Vantzou diplomirala iz vizualnih umetnosti na Maryland Institute College of Art in se ukvarjala zlasti z video montažo, šele leta okrog leta 2006 pa je pravzaprav dejavno vstopila v glasbeni svet - in pozneje tudi resneje v svet zvočnih raziskovanj. Z glasbo se je prvotno povezala kot video umetnica, animatorka in klaviaturistka zasedbe Dead Texan, v kateri je sodelovala z Adamom Wiltziejem, ki je znan iz dueta Stars of the Lid, sedaj pa sestavlja tudi polovico A Winged Victory for the Sullen. Z Wiltziejem sta se leta 2007 odpravila na evropsko turnejo z zasedbo Sparklehorse, pri kateri je Vantzou igrala melotron in skrbela za video podobo koncertov. Srečanje s sedaj že preminulim frontmanom Markom Linkousom pa danes v Bruslju bivajoča profesorica matematike opisuje kot prelomno za to, da se je lotila tudi svoje solo glasbene poti.

Ta je osrediščena zlasti okrog izmuzljivih žanrskih opisov, kot so minimalizem, ambientalna in neoklasična glasba. Zgornje oznake vsekakor mirne duše nalepimo tudi pričujočemu aktualnemu albumu, vendar pa je ob tem nujno izpostaviti, da se No. 3 od prejšnjih dveh precej razlikuje; za začetek že v dolžini. Medtem ko sta bila njena prva albuma nekako minimalistična tako v smislu trajanja albuma kot dolžine posameznih skladb, se na No. 3 čuti tudi vedno večja samozavest ustvarjalke, da svojim kompozicijam da veliko prostora, da resnično zadihajo.

Z naslovi komadov se Vantzou navezuje na naravne pojave in objekte - pa tudi ljudi. Ena izmed kompozicij je denimo posvečena 'Laurie Spiegel' - ameriški skladateljici in programerki, znani po tem, da je med drugim ustvarila skladateljsko programsko orodje Music Mouse. V osrednji komad 'CV' je avtorica nemara zapisala celo inicialki svojega imena, čeprav bi se kratica CV lahko nanašala tudi na način krmiljenja nekaterih parametrov modularnih sintesajzerjev, ki jih je Vantzou s pridom uporabila na pričujoči plošči. Pri tem ne gre za uklanjanje trenutni modni muhi, saj je album rezultat dvoletnega skladanja, aranžiranja, eksperimentiranja in poskusov spajanja klasičnih instrumentov s sinti in elektroniko. Končna verzija je bila posneta s 15-članskim orkestrom v Belgiji in ves vloženi trud se na albumu nedvomno sliši.

Če bi želeli izpostaviti kak element albuma, lahko denimo omenimo sintovske analogije z modularnimi brbotanji Koena Holtkampa oziroma njegovega albuma Liquid Light Forms, ki smo ga letos poleti poslušali tudi v okviru oddaje Razširjamo obzorja. Ali pa denimo 3 skladbe, poimenovane 'Pillar' in označene s številkami 1, 3 in 5, ki album razmejujejo na bolj ambientalne dele in slednje hkrati čvrsto vežejo skupaj s svojimi trdnimi kompozicijskimi strukturami. Pa ne, da niso sijajni dronovski valovi in mehki elektronski slapovi že sami po sebi več kot dovolj dosledni. Hkrati pa so tudi neverjetno organski, in sicer zlasti na način, da se spogledujejo z raznolikimi in povednimi onomatopejskimi frazami.

Naj ne zveni pretirano, če rečemo, da je tretji dolgometražni album Christine Vantzou nič manj kot izvrstna izdaja, na kateri se prepletajo elementi tako imenovane sodobne klasične glasbe, spretno zmanipuliranih vokalnih samplov in izjemnih dronovskih dremavosti najrazličnejših intenzitet in porekel.