CHRISTOPHER OWENS: LYSANDRE

Fat Possum/Turnstile, 2013

Že na lanskoletnih koncertnih nastopih zasedbe Girls se je videlo, da Chris Owens ni več popolnoma predan ustvarjanju v okvirih skupine, s katero je v preteklih letih na tako simpatičen in svež način osvojil srca ljubiteljev spevne alternativne muzike. Pred tem smo ravno začeli misliti, da je Christopher pozabil na svoje težavno otroštvo in svojo zasvojenost s heroinom ter začel uživati v pristnem navdušenju, ki je spremljalo skoraj vsako novo potezo njegovega benda. Da ni tako in da smo poslušalci zelo naivni, če mislimo, da vemo, kaj se plete po glavah naših najljubših glasbenikov, se je pokazalo, ko je Owens poleti lansko leto potem dejansko zapustil zasedbo Girls in se novim izzivom naproti podal kar sam.

Avtor tega prispevka se takrat ni kaj preveč sekiral, saj je Girls tako ali tako dojemal praktično kot Chrisov solo projekt, ki bi se lahko brez večjih vsebinskih in slogovnih sprememb preprosto nadaljeval pod drugim imenom. Sedaj, ko imamo pred seboj njegovo prvo samostojno ploščo, lahko rečemo, da se Owens nedvomno še vedno oklepa mnogih idiosinkratičnih kvalitet, ki so zaznamovale glasbo Girls, da pa hkrati želi tudi eksperimentirati in raziskovati. Zvočna podoba plošče Lysandre je namreč precej odmaknjena od občasno umazanih in razpuščenih zvokov plošč Album in Father, Son, Holy Ghost, rezultati pa žal niso vedno popolnoma zadovoljivi. Chris je sicer rekel, da gre za očiščevalno ploščo, ki jo je kot tako preprosto moral posneti, in da bo v prihodnosti verjetno nadaljeval v precej drugačnem glasbenem slogu. Ploščo Lysandre je zato verjetno najbolje knjižiti prav kot nekakšen intriganten artefakt in pomembno postajo v karieri večplastnega umetnika, hkrati pa tudi kot ploščo, ki bi se morala zgoditi v nekem popolnoma drugem času.

Lysandre je namreč konceptualna plošča o nedolžni in neuslišani ljubezni, ki jo zaznamujejo predvsem melodični leitmotiv in preprosti, direktni teksti, ki se jih ne bi sramovali niti Beach Boysi ali kakšni doowoperji. Tudi inštrumentalno se je Owens zazrl v preteklost, a ravno tu malce brcnil v temo. Če je v Girls Chris brkljal po sončnem kalifornijskem surf rocku, garažnem protopanku šestdesetih in epskemu hard rocku, se je tokrat vrgel v pocukrana pihala smooth jazza in blue eyed soul osemdesetih, vse skupaj pa zapakiral v precej bolj spolirano zvočno celoto. Pesmi New York City in Love Is In The Ear Of The Listener, ki sta bili še najbolj podvrženi novemu tretmaju, sta zaradi tega skoraj neprebavljivi, vendar pa brez njiju plošča vseeno ne bi bila tista prava. Imata namreč precejšnjo konotativno vrednost, saj najlepše ilustrirata nekatere dejavnike iz Owensove preteklosti, ki nedvomno vplivajo na njegovo ustvarjanje. Chris je otroštvo preživel kot član verske sekte Children Of God - mimogrede, del najstniških let je bival tudi v Sloveniji - in bil takrat podvržen skoraj izključno glasbi, ki so jo izvajali drugi verniki in ki je verjetno zvenela precej podobno kot nekatere pesmi s plošče Lysandre.

Ugotovili smo torej, da vrednost pričujoče plošče pogosto najdemo onkraj njenih striktno glasbenih meja, kar pa še ne pomeni, da na njej ni tudi nekaj odličnih pesmi. Riviera Rock je precej bizaren, a fascinanten in nalezljiv štiklc, ki zveni, kot da bi se Madness namesto v Kairo odpravili v Saint-Tropez. A Broken Heart je lepa in krhka balada, ki spominja na najboljše trenutke zasedbe Big Star, Here We Go Again pa je plesna, bubblegum pop poskočnica, ki se ozira nazaj h Girls, v zaključku pa s found sound posnetkom na preprost, a učinkovit način hkrati ustvari in zaobjame atmosfero celotne plošče. Ostali komadi so večinoma variacije na že naštete pesmi, vendar pa ne izpadejo tako pristno in osebno kot te, kaj šele kot komadi z obeh Girls plošč, ki na prvi pogled mogoče niso bili tako odkriti in speficični, a so se poslušalca precej bolj dotaknili.

Christopher Owens nam torej prvič v svoji karieri ni serviral popolne plošče. Je pa pokazal, da od njega verjetno lahko tudi v prihodnosti pričakujemo zanimivo, raznoliko, nekonvencionalno, nepričakovano in čustveno glasbo, v katero vloži svojo celotno bit. Se že veselimo!