Cindy Lee: What's Tonight To Eternity

Cindy Lee: What's Tonight To Eternity

Recenzija izdelka
2. 3. 2020 - 19.00

W.25TH/Superior Viaduct, 2020

 

Pet let je minilo od izida zadnje plošče markantne kanadske dive Cindy Lee. Tu in tam je vmes padla kaka ponovna izdaja ali rariteta, a osrednji protagonist Patrick Flegel si je vzel dovolj časa, da bi bil končni izdelek tudi njegov najbolj dodelan izdelek do sedaj. In na koncu se je, bogami, obrestovalo, letošnji album What’s Tonight to Eternity namreč zveni stilistično najbolj bogato do sedaj, izveden je s široko paleto zvočnih veščin in še bolj suvereno vokalno izvedbo, ki zopet demonstrira navdušujočo vizijo in vsestranski talent Patricka Flegla.

Pogovor s P. Fleglom, bivšim članom kanadskih Women, pred nastopom v Klubu Gromka
 / 8. 5. 2017

V uradnem promocijskem besedilu k novi plošči so mogoče še najbolje povzeli to, kako pri Cindy Lee ne gre le za še en spalnični glasbeni projekt, prej je to kulminacija vseživljenjskega raziskovanja umetnosti, igranja električne kitare, kvir identitete in vprašanj spola. Ko Patrick Flegel prevzame alter ego Cindy Lee, nas s svojim nežnim glasom in šarmantnim pripovedovanjem, ki se še najbolje izrazita na nastopih v živo, popelje v svet pretresljivih emotivnih zgodb. V živo smo sicer pred kakimi tremi leti projekt videli tudi v Ljubljani v Klubu Gromka. Takrat smo projekt Cindy Lee tudi še najbolj najobilneje obravnavali na Radiu Študent v RŠ recenziji, oddaji Razširjamo obzorja in RŠ intervjuju, v katerem smo še bolj detajlno spoznali izhodišča projekta. Tudi na novem dolgometražcu se je Cindy Lee odločila za črno-bel ovitek albuma, tokrat je ta delo kanadske avtorice Andree Lukić. Njena izvirna ilustracija je bila prvič uporabljena v avtoričinem stripu Journal of Smack, zdaj pa je svoje drugo ovekovečenje doživela s plato What’s Tonight To Eternity

Cindy Lee na novi plošči izvede pomemben odmik od svojega predhodnega ustvarjanja. Električno kitaro odloži na stran, nekako jo prekvalificira v inštrument sekundarnega pomena, četudi v novi muziki v osnovi še čutimo kitarski pristop k ustvarjanju. Težko bi sicer izpostavili novi vodilni inštrument, novo inštrumentalno sozvočje namreč deluje izrazito celostno. Ne slišimo več tistih hrupnih kitarskih popiš komadov, ki smo jih bili vajeni. Morda se aroma preteklosti še vonja v komadu Heavy Metal, a ta komad verjetno kot nek hec stoji na plati namenoma na zadnjem mestu. Tako opazimo polno raznolikost plošče pred njim, tu je prisotnih veliko dramatičnih violinskih harmonij, raznolikih sintov in subtilnih saksofonskih vložkov. Občasni harš nojz nas na trenutke preseneti, a večina prostora je prepuščena prijetnejšemu hrupu. V smislu produkcije je plošča res na višjem nivoju, lahko bi tudi rekli, da je bolj zrela, četudi Cindy Lee že daljši čas dobro ve, kaj hoče s svojo glasbo. Ko starejši material zdaj poslušamo retrospektivno, je Cindy Lee v manjši meri iste stvari poskušala že prej, a zdaj točno ve, kako to izvesti, hkrati pa k temu pristopi z večjim pogumom kot kadar koli prej. Ne slišimo več niti interludijev, ki so na kaki izmed prejšnjih plat morda delovali nepotrebno, nova plošča je res on point.

Točka, ki ob poslušanju še najbolj izstopi, je dejstvo, da njen visoki vokal ostaja daleč v ozadju celote odlično strukturirane glasbe, je rahlo zamaščen in skrit v miksu, slišimo ga dovolj, a še zdaleč ni vedno razumljiv. Tako tipične zgodbice o neuslišani ljubezni in nemilih dogodkih le redko pridejo do izraza. Cindy Lee zaznamuje nežen visok glas, a zdi se, kot bi ji na novi plošči zmanjkalo poguma odpeti jasno, kot so denimo navduševale ženske ameriške soul in doo-wop izvajalke iz 50. let - izvajalke, na katere se muzika Cindy Lee pogosto naslanja, ali pa jo z njimi vsaj primerjajo. Četudi ob preteklem ustvarjanju ta zadeva morda ni bila tako očitna, je zdaj, v taki postavi, ko je glasbena režija tako razdelana, skoraj škoda, da vokalni potencial ne doseže svojih polnih zmožnosti. V marsikaterem ustvarjalnem kontekstu je dobrodošlo, da vokalne harmonije zvenijo zadušeno, kot bi prihajale od daleč, iz sosednje sobe, a na tej plošči jih bistveno bolj pogrešamo. 

Stvar okusa ali ne ... Cindy Lee se je na novi plošči nedvomno uspešno izognila nevščečnemu ponavljanju enega in istega. Plošča zveni manj retro kot prej, četudi je kanček nostalgije v taki glasbi še kako potreben. Še najbolj izstopajo izdelanost plošče, aranžmaji, precizni inštrumentali, razlike med skladbami in občutki, ki jih ti vzbujajo. Čeprav morda od What’s Tonight To Eternity zahtevamo perfektno izvedbo, je to le posledica velike količine pozitivno izstopajočih momentov. Že prej je bilo jasno, da Cindy Lee ni le še en nostalgičen quirky pop projekt v distorziji ojačevalca. Cindy bi lahko bila uspešnica tudi v prejšnjem stoletju, vsaj glede na kvalitetno pesmopisje, ki bi potencialno lahko osvojilo srca širših množic. Z novo ploščo postaja le še bolj fascinantno, kako se projekt razvija in kako učinkovito uspe znova in znova vzdramiti obilico tako prijetnih kot vznemirljivih občutkov, ki bi jih bržkone morali pričakovati od tako posebnega čudaškega projekta.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.