City Light Mosaic: Restless Ego

Recenzija izdelka
19. 4. 2021 - 19.00

No Agreement, 2021

 

V Tolpi bumov nas bo pot zanesla čez lužo, natančneje v Boston, kjer domuje mladi kolektiv No Agreements, v njem pa ustvarja City Light Mosaic, ki bo zavzel današnji recenzentski termin z lastnim atmosferičnim in mračnim nespečim egom oz. Restless Ego, izdanim pri No Agreements.

City Light Mosaic je umetniško ime glasbenika in producenta Tonyja Sanzona, predstavnika mlade scene ustvarjalcev, ki se močno opira na proizvajanje elektronskih beatov. Za te jemlje navdih iz mlajših žanrov, kot je na primer vaporwave, obenem pa sceno definira lovljenje zeitgesta, današnje post internetne družbe, ki jo oblikujejo internetne niše, odtujenost in naveličanost zaradi poplave informacij. Sanzono sam je zelo ambiciozen mlad umetnik, kar lahko razberemo iz mnoštva njegovih projektov, kot so Dog Meat Dog, Moon Country in Songs for Taylor, pri katerih sodeluje s sočlani kolektiva No Agreements. Vsi ti manjši projekti v svoji diskografiji večinoma ponujajo zgolj en album, EP ali nekaj singlov, kar še dodatno priča o svežini kolektiva, ki razvija svoj lastni zvok. Projekti so zbrani pod okriljem založbe No Agreements, prav tako ustanovljene s strani Sanzona leta 2018.

Istega leta se je poleg njegove založbe rodil tudi solo projekt City Light Mosaic, o katerem je govora danes. Sprva je Tony pod tem imenom izdal zgolj nekaj singlov, lansko leto pa predstavil svoj EP Lower Level ter prvenec Indigo City Burning. Slednji je ujet v zasanjanem ambient popu in downtempu, v nasprotju z njim pa že od prvih beatov dalje Restless Ego predstavlja odklon, ko oriše distopično atmosfero, ki nas bo spremljala tekom albuma. Rdeča nit šesterice komadov sta depresija in samodestruktivnost, ki pride z njo. Ta poleg glasbene spremljave izžareva tudi v besedilih, ki jih ne podaja samo Sanzon, temveč tudi drugi soustvarjalci albuma. Gre za Tonyjeve prijatelje ali znance, med njimi avant folk glasbenika Farboro, cloud rapperja PK Shellboya ali techno DJa Tektra, ki so bodisi prav tako del kolektiva No Agreements ali pa so z njim tesno povezani. Vsak sodelujoči s svojim momentom na albumu postane igralec, ki suvereno odigra svoj del v predstavi, ki nam jo režira City Light Mosaic.

Prizori, narisani z besedami, zdaj ovenčani z oblakom autotuna in komaj razpoznavni, drugič kristalno jasni, se tematsko menjajo s podobami nasilne samodestruktivnosti, osamljenosti in paranoje. Liričnost besedil povzroči, da se poslušalec znajde prav tam - znotraj zgodbe tega nespečega ega. Ni izhoda, ponuja se mu zgolj možnost, da pričaka naslednji takt. Ta je vsaj v glasbenem smislu lahko karkoli - enkrat neposredni hrup, drugič glasna industrial tehnaža, tretjič nekoliko tišji ambient, četrtič pa že kar dark jazz.

Na več točkah albuma bi lahko glasbi potegnili tudi čezoceanske paralele, specifično z Dansko in založbo Posh Isolation. Mnogo je namreč trenutkov, ki zelo spominjajo na izvajalce, kot so Croation AmorPuce Mary ali Varg. Tu bi lahko šlo za neposredno inspiracijo, lahko pa je to preprosto naključje, saj se čedalje večja apatičnost in odtujenost današnjih mlajših generacij odseva tudi v glasbi. Za relativno kratek album je Restless Ego izredno emocionalno izčrpajoča izkušnja, ki pa bi marsikomu lahko pomenila uteho. Tudi če tematiko besedil, ki se razgaljajo v vsej svoji nasilni čutečnosti, umaknemo, dobimo izredno razgibano glasbeno teksturo. Ta pa, če nič drugega, zgolj poudarja ambicioznost mladega umetnika.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.