Thee Oh Sees so poseben bend, so samosvoji in ekscentrični. Zaradi svoje eksotike so znani v ozkem rockersku krogu. Širše publike ne pritegnejo in je verjetno tudi nikoli ne bodo. Vse to je predvsem zasluga njihovega garažnega zvoka, ki je prepojen z ekscentrično kalifornijsko psihadelijo. Posledica je eksplozija raztreščenih zvokov, ki jih skupina skuša postavljati na svoje mesto, ob tem pa se v spiralnem vrtincu približujejo novi eksploziji. Kljub temu svojemu čudaštvu so poznani po koncertih, ki jih ne gre zamuditi. Ti so preprosto tako energični, da poslušalec ne more ostati ravnodušen. In njihovi studijski posnetki so ponavadi približek skupine, ko stoji na odru. Zato je njihov zvok surov, energičen in sila živahen.

Thee Oh Sees se gibljejo okoli vokalista in kitarista Johna Dwyerja, poznane kalifornijske face, ki je ropotal v bendih, kot so Coachwhips, Pink & Brown, Hospitals in še bi se jih našlo. Okoli pesmi, ki jih je John Dwyer mislil predstaviti kot solo projekt, se je začela nabirati skupina in tako so nastali Thee Oh Sees. Družbo mu delajo še Brigid Dawson na vokalu in klaviaturah, Peter Dammit! na kitari in Mike Shoun na bobnih.

Leta 2011 so izdali ploščo Castlemania. Na njej so pesmi, ki vsebujejo njihov poznan zvok, obenem pa so začinjene s pop preobleko. Te pesmi so kratke in kljub Thee Oh Sees zvoku vsebujejo še neko lažjo podobo. Nato pa so konec istega leta izdali še en album, in sicer Carrion Crawler/The Dream. Ta album pa je totalna protiutež plošči, izdani istega leta. In ne samo to, tudi zvok Thee Oh Sees postavlja v nov okvir.

Njihova energičnost, eksplozivnost, neposrednost in surovost, vse to je še vedno na mestu, kljub temu pa ponujajo zvok, ki je bistveno bolj povezan v skoncentrirano celoto. Če je Thee Oh Sees znalo na prejšnjih ploščah raznesti na mnoge strani, so na plošči današnje Tolpe bumov bistveno bolj osredotočeni, ob tem pa ne trpi njihov zvok. Nasprotno, še bolj ojačan je, pridružil se jim je še Lars Finberg kot drugi bobnar. Ob tem pa dodaten ritmičen pogon ne razdira strukture benda, ampak se vanjo vključuje in jo še bistveno bolj ojača. Tako dobivajo pesmi močno konstrukcijo, pesmi so dolge tudi šest, skoraj sedem minut in znotraj njih se najde zadosti prostora za raziskovanje, predvsem kitare Johna Dwayerja in njegovega vokala. Njegovi raziskujoči izleti pa se vedno vračajo do trdne ritmične strukture. Trden in silovit ritem prenaša razne kitarske preizkuse, ki jih ni malo. Tako dobimo pesmi, ki vsebujejo močan naboj. Plošča je nabita z energijo, močno hrbtenico, polna dialoga in radovednih kitar. Ob tem pa delujejo še izredno radoživo, kot vedno se približujejo zvoku koncertnega nastopa.

Pesmi na plošči Carrion Crawler/The Dream so koncertno preverjene, imajo svojo zgodovino. Na začetku so Thee Oh Sees mislili posneti dve mali plošči, a so se na koncu te pesmi združile na enem albumu. Zaradi slednjega je tudi slišati tako raznolike zvoke. Carrion Crawler, Contraption/Soul Desert in The Dream so na eni strani. V njihovi dolgi minutaži je zajeto rockersko izživljanje, podkrepljeno z močno ritmično podlago. Robber Barons ploščo malo umiri, tako kot Contraption/Soul spomni na stonerski zvok. V inštrumentalni pesmi z naslovom Chem-Farmer se v ospredje ob dvojni bobnarski podlagi prerine Brigid Dawson na svojih klaviaturah. Oppositon in Wrong Idea prineseta garažno-pakovski naboj, medtem ko Crushed Grass v spomin prikliče preverjen Thee Oh Sees zvok. Crack in Your Eye se vrača v stonerski okvir z žarečimi in glasnimi kitarami. Ob vsej tej raznolikosti pa je slišati rdečo nit. Thee Oh Sees na albumu Carrion Crawler/The Dream igrajo brez zavor, vržejo se v rockersko norost in preigravanje, ki skozi energičnost povezuje pesmi. Te nimajo ostrih robov, v sebi kljub energičnosti nosijo mehkobo.

Thee Oh Sees se s ploščo Carrion Crawler/The Dream zelo prepričljivo vrinejo med boljše rockerske plošče, ki jih je trenutno mogoče slišati. Energičnost, razigranost, povezanost, vse to so odlike, ki se jih išče pri rockerskem bendu. Zato, poslušalec, ne išči naprej. Carrion Crawler/The Dream ponuja rockersko razigranost, ki je v današnjih časih tako redka.