clipping.: CLPPNG

clipping.: CLPPNG

Recenzija izdelka
19. 8. 2014 - 19.00

Sub Pop, 2014

 

Če je poslušanje njihove prve izdaje Midcity predstavljalo izlet na spolzek, neznan teritorij pretežno nojzerskega poigravanja z rapom, smo bili tisti, ki nas je eksperimentalni hip hop trio nemudoma prevzel s svojim nekompromisnim pristopom, zdaj opremljeni z nekimi okvirji in pričakovanji. In tako se je fenomen Clipping letos vrnil s svojo drugo dolgometražno izdajo, na kateri nadaljujejo po poteh krčevite elektronike, nojza in konkretne glasbe, ob spremljavi z zvočno hitrostjo drvečega repanja Daveeda Diggsa. A vendar so tu občutne razlike. Eksperimentalna nota njihovega glasbenega udejstvovanja je v primerjavi s prvencem, ki je bolj agresivne in nasilne narave, tokrat bolj ekstenzivna in tako dosega še večji čustveni ter zvočni razpon. A vendar je njihovo eksperimentiranje na povodcu, oziroma se bohoti znotraj nekih zadanih, dobro premišljenih parametrov. S tem pa Clipping ustvarjajo prej zamaskirano kohezivnost in večjo homogenost.

Inštrumentalne podlage so tokrat za odtenek bolj generične, ritmično prilagojene vokalu, strukturno morda manj osupljive, na trenutke predvidljive, z relativno tipičnim izmenjevanjem kitic in »hooka«. Medtem ko smo bili na prvi izdaji priča neintuitivnemu nojzerskemu eksperimentiranju, ki je bodlo v ušesa, je tokrat komponiranje bolj zavestno in lažje prebavljivo tudi za širše množice. Instrumentalne podlage so v primerjavi s prvencem, kjer bi učinkovito delovale tudi kot samostojne nojzerske kompozicije, nekoliko bolj hip hopovske, v smislu osrednjega beata, okoli katerega gravitira Diggsovo rimoklepanje, na primer pri pesmih Summertime ter Inside Out. Prav tako se je okrepila melodična komponenta njihovih pesmi, ki večkrat premorejo prodorno bas linijo, kot v primeru singla in RŠ hita Work Work, ali pa vodilno sintovsko melodijo kot pri pesmi Tonight. Prav slednjo bi lahko izpostavili kot v nebo vpijoč spodrsljaj zavoljo odbijajočega vokalnega gostovanja raperke Gangsta Boo, originalne članice kolektiva Three 6 Mafia, in autotunovskega refrena, ki te kar sili, da skladbo preskočiš.     

Album pa premore tudi prave bisere. Izpostaviti gre štiklc Body & Blood, za katerega bi lahko trdili, da na novo definira pojem industrial hip hopa, saj s svojim distorziranim kikom, samplom vrtalnega stroja in briljantnim rapanjem o po krvi hlepeči fatalki vseskozi reže naše bobniče in ilustrativno ponazarja v »hooku« prisotne glagole »twerk«, »cut«, »kill« in »eat«. Potem je tu hipnotična Dream, ki te s svojimi zvočnimi kulisami cerkvenega donenja in ptičjega petja ponese v mračen svet zeliščne omotičnosti. Skorajda najbolj izstopajoča je nedvomno pesem Get Up, ki jo Clipping praktično zgradijo na oglušujočem piskanju budilke, ki se v refrenu splete v atmosferično harmonijo in v kombinaciji z vokalom Mariel Jacode deluje odlično. Kljub temu da je pesem dekonstruirana do samega skeleta, ta še vedno blesti v vsem svojem minimalizmu. Tu je tudi Story 2, v duhu zahodnoobalnega hip hopa komponirana skladba, ki je ritmično najbolj dinamična predstavnica albuma, sicer pa gre za tematsko nadaljevanje pesmi Story iz njihovega prvenca, le da je tokrat osrednji protagonist pesmi nekdo drug.     

In ker je govora o Diggsovi liriki, naj povemo, da ostaja njegovo rimanje osupljivo hitro, jasno in antikarizmatično. Čeprav si tokrat morda pusti več svobode pri formiranju nekega njemu lastnega »flowa«, ostaja njegov slog oster in brezoseben, industrijsko hladen, kar pa povsem sede na mrzle, industrijske ornamente, osupljive sample in zanimivo (de)konstruirane ritmike. Tematsko se Diggs giblje v sferah nasilnega življenja v getu, npr. pri pesmi Or Die, poseže pa tudi po bolj sofisticiranih temah. Pri pesmi Ends na primer eksistencialistično tehta pomen sredin in koncev pesmi, ki predstavljajo vzporednice življenjskim prelomnicam. Pri skladbi Dominoes se Diggs dotika otroških reminiscenc šolskih pretepov, medtem ko je pesem Story 2 psihološka slika travmatiziranega požigalca, ki ga nazadnje zjebe karma. Hkrati pa mu ni tuje tudi klišejsko verzificiranje teme pridobivanja kandidatke za fuk po večeru v diskaču kot pri pesmi Tonight.  

Navkljub vsemu napisanemu gre poudariti, da njihove kompozicije še vedno presenečajo z neizprosnim, samosvojim pristopom, ki ga najbolje ponazarjata uvodna kompozicija Intro, minuto dolgo repanje na suho, ter zaključna Williams Mix, eksperimentalen kolaž vseh pesmi in drugih hrupov. Njihove skladbe se bohotijo z raznimi zvočnimi okruški, bodisi z zvoki motorne žage in drugih strojev bodisi z elementi konkretne glasbe, nasploh pa presenečajo zaradi zanimivega filigranskega pristopa k detajlom ter seveda zaradi tendenc po dekonstrukciji hip hop klišejev do samih temeljev. Na vprašanje, ali gre tu še vedno za premikanje meja med glasbenimi žanri, oziroma celo za definiranje novih podžanrov, lahko odgovorimo pritrdilno. Clipping so z ustvarjanjem na medžanrski nikogaršnji zemlji realizirali še en unikaten, nadvse hrupen in neortodoksen album, ki zadaja nove smernice in stanovskim kolegom ponuja sveže iztočnice za ustvarjanje znotraj hip hopa.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.