CLIPPING.: Splendor And Misery

Sub Pop, 2016

Losangeleški podtalni, avantgardni, noise-rap, dekonstruktivistični trojec clipping. s svojim tretjim albumom Splendor and Misery grize še globje v konceptualizem kot doslej. Če so na polnokrvnem prvencu CLPPNG fantje iz naslova izpustili integralno rapersko besedo "I“ oz. slovensko jaz, so tokrat zaplodili zelo detajlno in scenaristično dodelano znanstveno-fantastično vesoljsko hiphop opero. K ideji je verjetno prispevalo več zanimivih reči, ki so se zasedbi pripetile v času od čislane plošče CLPPNG. Prvi producent Jonathan Snipes se je začel bolj aktivno ukvarjati s filmsko glasbo, producent številka dve William Hutson je diplomiral iz študija teatra, klepetač Daveed Diggs pa igra dvojno vlogo v megauspešnem hiphoperskem broadwayskem mjuziklu Hamilton, za katero je prejel tudi grammyja. Ob tem je seveda treba razumeti tudi njihovo vizijo vselej spreminjajoče se glasbe in njene zvočne krajine.

Konceptualistični projekt tako ponuja malce abstraktno, a ambiciozno zgodbo o edinem preživelem sužnju suženjskega upora, ki ujet na tovorni ladji potuje po galaksiji, vanj pa se zaljubi ladijski računalnik. Naracija črpa iz znanstveno-fantastičnih del, kot je recimo Kubrickova Odiseja v vesolju ali iz zgodb Octavie E. Butler, iz katerih Diggs počrpa kar nekaj karakterjev. Jedrnat in jasen koncept se bolj kot po klasičnih raperskih vodah potika po polju dokumentaristične govorjene poezije in nam predstavlja vizijo nenehnega iskanja zadovoljstva z izolacijo. Protagonista zgodbe spoznavamo prek detajlne, povečini tretjeosebne in prav po robotsko od dogajanja malce odmaknjene naracije. Omenjena izolacija je za popotnika namreč postala precej prijetnejša kot povratek v družbo, ki ga je zatirala. Seveda si zgodbo lahko večplastno postavljamo v realni ali fiktivni prostor vsakdana sodobnega sveta, ki je razvrednotil človečnost in človeka ter medsebojne odnose oziroma kot beg sodobnega nomada pred pričakovanji sveta.

Zgodba v produkcijskem smislu raperja presenetljivo postavlja precej pred producenta, naracija in raper sta bistvena, glasba pa deluje zgolj kot predih in predvsem proti koncu albuma od dogajanja povečini odmaknjen dodatek z nekaj bolj dronerskimi vpadi. Tako glasba predvsem sledi govorjeni besedi, s čimer fantje tokrat presenečajo večino fenov clipping. Ravno spoj punkovsko-diy-noisersko-raperske fuzije je namreč tisto, kar je bilo pri njih najbolj impresivno. Produkcijsko so se tako skoraj izgubili njihovi primarni, udarni, glasni deathgripovski momenti, saj se inštrumentali zadovoljijo že z nemotečim sledenjem, ki ga ustvarjajo zvoki specialnih efektov, odmevov, žvenketanja, brenčanja, rožljanja, zvonjenja, piskov, ladijskih zvokov in sorodnih skorajda ambientalnih praks. S tem ustvarjajo na pol paranoidno podlago klepetaču, s katero se zvočna slika bolj kot k vzorčasti estetiki hiphopa premika k nekakšnemu progresivnemu rocku, ki vase vsrkava različne zvoke sintetizatorjev, razdrobljenih apokaliptičnih cerkvenih orgel in presenetljivo veliko povsem nepričakovanih vokalnih gospel eskapad, nekaj temačnih traperskih momentov ter ob koncu še nekaj noise vložkov, ko govorec prvič ni več v prvem planu. Še najbolj moteče na plošči je pomanjkanje ritmične podlage, udarnih ali vsaj občasno ambientalno udarjajočih bobnov ter basov. Zaradi njihovega umanjkanja se sicer občasno ustvarja pošastna in grozljiva atmosfera, sloneča na govorjeni besedi, a album je zato tudi prikrajšan za kako dodatno mešanico verbalnega in ritmično udarnega sladkorčka, s čimer bi poslušalcu pustil vsaj malce zadihati.

Različno od predhodne plošče je v primeru albuma Splendor and Misery treba nenehno in zelo osredotočeno slediti zgodbi, sicer album povsem zvodeni in izgubi pomen. Med nenehnim iskanjem zadovoljstva z izolacijo, polno upanja, soočenjem s samoto in vmesno tragedijo na koncu pobegli suženj vendarle najde svobodo v osami in zmago v pobegu od skupnosti. Žal pa je ta kompleksna zgodba bolj ambiciozna, kot je njen rezultat, čeprav tehnično odlični MC nekajkrat močno zablesti in prestavlja znane raperske fraze v druge kontekste. Nekaj popolnoma odtujenih zvokov in robotsko podajanje besed plošči odvzemajo dušo in osebnost, ki se ob pomanjkanju sproščenosti povlečeta v svoj klavstrofobičen in generičen svet. Tudi skladbe so povečini zelo kratke, sicer podajajo zgodbe, a se glasbeno in aranžmajsko nekajkrat ne razvijejo dovolj, saj jim manjka tako strukture kot dodanih inštrumentalnih delov, s katerimi bi poslušalcu ponudile več oddiha ob vsrkavanju zgoščenega besedišča distopične zgodbe. Vsekakor je bila plošča CLPPNG bazirana na veliko bolj udarni raperski in veliko manj eksperimentalni podlagi, precej bolj sveža, zanimiva, pronicljiva, vznemirljiva in bogata.