Dve že težkokategorni imeni in dve krajši izdaji na mejah rapa, nojza in abstraktne elektronike … Arca, avtor lanske naj Tolpe bumov, tudi druge naj Tolpe leta 2014 in sploh ena kontroverznejših, bolj polarizirajočih figur zadnjih nekaj let muzik. Ter clipping., zasedba, ki jo na Radiu Študent spremljamo od vsega začetka, v letu 2014 pa so končno prodrli tudi v neposredno sredino "pravega" rap establishmenta in tam poželi spoštovanja vredno navdušenje ter hvalo. 

clipping.: Wriggle (Sub Pop, 2016)

V prvem delu tokratne Tolpe se bomo posvetili najnovejšemu EP-izdelku zasedbe clipping., recimo temu eksperimentalnega ali vsaj levopolnega rap projekta/benda, ki pod tem imenom sicer deluje že nekje od leta 2009, ključni član MC Daveed Diggs se je pridružil leto kasneje, s konkretnejšimi izdajami pa so nas začeli obmetavati šele leta 2012, ko smo jih že recenzirali tudi na Radiu Študent, in potem v letu 2013, ko so izdali svoj prvi dolgometražec Midcity. Do tistega trenutka smo clipping. povsem legitimno obravnavali kot zelo, zelo mejni projekt, projekt z relativno nizkimi pričakovanji, namenjen poigravanju s formati sodobne nojzerske/elektroakustične kompozicije na eni in rapa na drugi strani. Z Midcity pa z najprej jasnejšo prezenco zasedbe in potem z njihovo novo glasbo postane očitneje, da clipping. zelo resno zasleduje povsem avtonomno formo rap in hip-hop izrazja, da ga niti konceptualno ne zanimajo tako imenovana mešanja, tranzitorna področja oziroma področja prehajanja ali podobno.

Z albumom CLPPNG iz leta 2014 nato zgodba eksplodira ravno v želeni smeri, poleg nekaterih vidnejših spletnih blogerjev jih opazijo tudi raperske in hip-hop izpostave ter jim marsikje namenijo celo mesta med boljšimi rap in nasploh albumi leta. In čeprav je zelo mikavno, nas ravno taka narativa nujno odvrača od prepomenljivih primerjav clipping. s fenomenom, kot je Death Grips. Zanimivo je sicer, da gre v obeh primerih za zasedbe, sestavljene iz scenskih outsiderjev ali celo „downright“ nojzerjev, ki so s poseganjem po različnih komponentah hip-hop izročila uspeli zakorakati izredno globoko v polje širše sprejetih in vidnih muzik. Kot v primeru Death Grips in izvorno DIY math-rock bobnarja Zacha Hilla tudi clipping. iz podstati generirata dva že prej v povsem drugačnih segmentih muzik prepoznana glasbenika – William Hutson in Jonathan Snipes. Prvi že veliko daljše obdobje deluje pod nojzerskim psevdonimom Rale in je med drugim vodil zanimivo založbo Accidie za eksperimentalno, elektroakustično in improvizirano radikalno glasbo, ki je izdajala izvajalce v razponu od Josepha Hammerja, člana LA Free Music Society, pa vse do britanskega elektroakustika Stephena Cornforda ali spoštovane tolkalske zasedbe Meridian. Jonathan Snipes je prav tako čislan glasbenik, poslušalstvu RŠ denimo že iz zgodnjih dvatisočih znan kot del zasedbe Captain Ahab.

Vendar pa, kot rečeno, Death Grips in clipping. ne gre kar tako metati v isti koš. Prvi je ekspliciten protestni in agresiven projekt, clipping. pa je preprosto rap projekt, ki ga izvajajo ljudje, ki gotovo razmišljajo drugače in radikalno, vendar jim predočenje ali vsiljevanje subverzivnih namenov preprosto ni v interesu. Zato izstopi predvsem kvaliteta dela z zvokom in rimami. Daveed Diggs je izredno tehnično sposoben pljuvač in blazen storyteller, ki z vsako nadaljnjo izdajo in razvojem unikatnega izraza clipping. pridobiva na možnostih in stilski širini svojega outputa. Ta proces je vzporeden z razvojem in osmišljevanjem za hip-hop nestandardnega zvočnega okolja, ustvarjanega in izvajanega po nojzerskih metodah, z uporabo terenskih zajemov in podobno. Tako imenovane „produkcije“ v njihovem primeru prav zares rastejo z vsakim novim pretečenim letom, zvočni svet in metoda, ki jo sproti izumljajo z vsakim novim zaznamkom, pa bolje in širše zrcali funkcije in učinkovitosti klasičnih beatov.

Clipping. so na CLPPNG pozornost priklicali tudi z nekaj poznavalsko odbranimi in rapersko izredno „legit“ featuringi. Na EP-ju Wriggle se jim pridružijo ANTWON, Signor Benedick the Moor, Cakes da Killa, Maxi Wild in Nailah Middleton. Izpostavitve vredna sta vsaj sklepna komada Hot Fuck No Love in Our Time. Predvsem Hot Fuck No Love je res pomenljiva kompozicija v diskografiji clipping., saj denimo v primerjavi s prvim singlom Work Work s plošče CLPPNG zelo jasno nakaže razvoj in novo elastičnost ter doseg njihove bližine funkcionalnim obrazcem raperskega kanona.

Od clipping. ob izteku letošnjega leta pričakujemo nov dolgometražec in sodeč po outputu s tokratnega EP-ja gre imeti zelo visoka pričakovanja.

Arca: Entrañas (Samozaložba, 2016)

mediafire dl

Druga izdaja v tokratni Tolpi bumov je nov spletni izroček Entrañas tukaj že dobro poznanega Arce. Tudi od njega letos pričakujemo še polnopravni album, najverjetneje spet za založbo Mute, tokratni spletni mikstejp zgolj avtorskih produkcij pa je samozaložen v maniri, ki nam je pri Arci že znana. Gre za 25-minutno zloženko pretežno krajših motivov/produkcij, močno zaznamovano z zvočnostmi aktualnih (ob)klubskih dogajanj na liniji ekipe Janus ali založbe PAN, taka sta bila pravzaprav že njegova zadnja albuma Xen in Mutant. Po drugi strani pa te že nekako ukročene zvočnosti preči takoj prepoznaven Arcov avtorski izraz in gon k pesemskemu izročilu, močnejšemu delu s harmonizacijo in melodijo. V glasbenem smislu Entrañas morda najbolj zaznamuje sklepna skladba Sin Rumbo, za katero sta s partnerjem in stalnim sodelavcem Jessejem Kando pripravila tudi video. Novi Arca namreč še nadaljuje z vpeljevanjem suverenega in vedno samostojnejšega ter klasično funkcionalnejšega vokalnega izraza, ki ni omejen na zgolj semplanje. Sin Rumbo je pretresljiva elektronska arija, ki lepo nakaže tisto, kar je bilo očitno že iz posnetkov njegovih živih nastopov v zadnjem obdobju. Arco zanima krhek, senzibilen vokalni izraz, ki se v kontrastu elektronski produkciji približuje mesenemu, drobovnemu poslušalcu, kar mu omogoča tudi nivo konfrontacije in agresije, ki logično sledi iz čudaškosti njegovih muzik. Entrañas, v prevodu drobovje, vključuje mesta, ki celovito posegajo po estetiki grdega, po zelo nekonvencionalnih glasbenih ali (ne)glasbenih modusih. Tukaj Arca uporablja velike količine najdenih zvokov, ki jih pogosto v miksu pušča tudi neprocesirane in okoli njih gradi sintetične ritmične strukture. Tudi komad Sin Rumbo nagovarja z eksplicitno tesnobo, ki se razvije in zvočno osmisli šele počasi, s stopnjevanjem in estetizacijo čustvenega momenta ter vedno očitnejšo pesmijo.

Entrañas je morda najbolj koherenten, najbolj celovit in najbolj „Arca“ Arcov spletni miks/spletna izdaja do sedaj. Zdi se tudi, da najbolj jasno do sedaj nakazuje pot Arcovega razvoja, da ni zgolj z različnih koncev nametana in elegantno krita nabirka kratkih drobcev produkcije. Tako se tudi zdi, da je to njegov glas, da se končno ukvarja z lastnimi notranjimi stiskami, stiskami človeka v univerzaliziranem smislu. Sin Rumbo je očitno komad, ki tematizira tesnobo čustvenega razočaranja v ljubezenskem razmerju. Arca tokrat torej vsaj vsebinsko ne tava po vmesnostih osebnih ali spolnih identitet, ne fokusira se na problematiziranje teh ozko družbenih definiranih pojavov. Tokrat se spušča v bolj jasen, sebe zavesten in izrečen osebni čustveni svet. Seveda to ne pomeni, da je konceptualna ost Arcove kritike formulaičnosti družbenih razmerij preobrnjena, vsekakor pa ima manj opore v družbenih silnicah, peljanih s strani marginaliziranih skupnosti. Lahko bi rekli, da se spušča na bolj spolzek teren, ki je tudi težje prepoznaven, je manj očiten in vsekakor zopet bolj odprt kritiki zgolj glasbenega, družbeno neangažiranega ustvarjanja.

Tukaj sicer mislimo, da bi bile takšne kritike neutemeljene. Da Arca torej še vedno ostro nastopa na zelo protestnem, zelo političnem in drugače aktualnem terenu. Vsekakor pa mislimo tudi, da gre za nov izjemno kvaliteten Arcov izdelek, ki končno nakazuje tudi tisto, kar je bilo mogoče anticipirati že dlje časa – njegov dejanski prelom s poljem standardizirane elektronike kot take in nov, še bolj idiosinkratičen izraz, ki bo našel tudi novo, sebi lastno formo, s katero se bo njegov že sedaj izjemen vpliv še razširil tudi mimo zgolj zvočnosti, harmonije in elektronske produkcije v polja osnovnega strukturiranja pesmi in utemeljujočega avtorskega vokalnega izraza. Še najbolj zanimivo pa je, da njegovih premis tudi potem še vedno ne bo smiselno vzporejati z, banalno rečeno, poskusi popa in sredine, temveč da na svoji izjemni poziciji vztraja iz izhodišča izrazito mejnega, kreativnega in progresivno mislečega glasbenika. In danes je to, ne glede na karkoli, pozicija margine.