Diablo Records, 2018

Slovenija je ena zaspana in počasna državica. Hitrost, s katero se prebuja ali posvaja kakšne stvari, je včasih prav bizarna. Pica v kosu recimo. Marsikomu se bo zdaj ta izjava zdela smešna, ampak obstajamo pač ljudje, ki cele ne moremo zmazati in je zato pica v kosu za nas super iznajdba. Ali pa swing ples, ki ga v Ameriki plešejo že od dvajsetih let prejšnjega stoletja. K nam pa sta oba omenjena priromala šele v zadnjih desetih ali petnajstih letih. Seznam stvari, ki smo jih prepočasi posvojili ali pa sploh še ne, je predolg, da bi ga zdaj naštevala. Pa tudi ta recenzija ni temu namenjena. Je pa namenjena še eni zadevi, ki smo jo zelo počasi oziroma zelo pozno posvojili. To je psychobilly. Iznajdba angleške zasedbe The Meteors. Okej, nekateri bi se zdaj seveda skregali, da so psychobilly izumili pravzaprav ameriški The Cramps, ker pa se slednji nikoli niso tako identificirali, ostanemo pri Meteorsih, ki so v začetku osemdesetih združili rockabilly in punk, namesto basa uporabili kontrabas in glasbo začinili s horror tematiko.

Težko bi rekli, da je Slovenija oziroma njen majhen del, ki bi ga to utegnilo zanimati, psychobilly že posvojila. Se pa zadeve zadnja leta vsaj razvijajo v pozitivni smeri. V veliki meri je za to zaslužen tudi kolektiv Clockwork Psycho, ki od svojega nastanka leta 2011 neumorno koncertira, dela komade, snema plošče in tudi organizira koncerte. Vsi prevoženi kilometri, preigrane ure, krvave in žuljave roke pa so se jim obrestovali pred dvema letoma, ko jih je posvojila angleška založba Diablo Records, za katero so izdali svoj drugi album I don't Give A Fuck, in na njenih krilih zavojevali ne samo domače, ampak tudi evropske odre. Ta vikend, recimo, so kot popoldanski headlinerji pred nabito polno dvorano nastopili na razvpitem angleškem psychobilly, rockabilly festivalu Bedlam Breakout. Pa tudi sicer bi težko našli psychobilly festival, na katerem jih še ni bilo. Če ne do sedaj, pa jih tja morda pripelje najnovejši album The Hated, ki je izšel prejšnji teden.

Clockwork Psycho so v sedmih letih obstoja res prišli zelo daleč ... verjetno veliko dlje, kot so si morda kdaj sami predstavljali. Ne samo na različne konce in odre Evrope, pač pa tudi glasbeno in ekspertizno. Če je bil prvenec Nightmares from Laibach kričeč kobacavček, ki se postavlja na noge, njegov naslednik I don't Give A Fuck punkersko uporniški najstnik, ki ga boli za vse, pa je The Hated album, ki predstavlja širšo, bolj dodelano in osmišljeno podobo. Je umirjen kot njegova predhodnika, pa kljub temu nič manj energičen, saj ga poganja mogočno kolesje kontrabasa in bobna, ki ju spremljajo slikoviti aranžmaji kitare in najboljši vokalni izraz Clockwork Psycho do sedaj.

Z barvitostjo in ekspresivnostjo vokalov Clockwork Psycho uspešno izrazijo razpoloženja in vzdušja besedil. Tako se je mogoče ob poslušanju zelo dobro vživeti v jezo, razočaranje, strah, grozo ali preprosto pripovedovanje zgodb, ki se ukvarjajo z morilci, zombiji, človeškimi slabostmi, kot so zahrbtnost, norost, maščevanje ter odtujenost. Nekaj teh zgodb – The Hated, Knife Edge Mind, Bootstomp Man ter Sin And Repent je prišlo tudi izpod peresa pred dvema letoma preminulega kitarista Louja, ki so si ga delili z Eight Bomb. V drvečem Zombi Exterimnator, v katerem vokale prevzame kitarist Aleš, se Clockwork Psycho tudi malo ponorčujejo iz Švarcija, nato pa kontrabasistka in pevka Dana v The Dance preseneti s tako odlično predstavo pocukranosti vokala, da je skorajda mogoče čutiti nož v hrbtu, o čemer tudi pripoveduje pesem. Omeniti je treba tudi vokalni prispevek bobnarja Marka, ki poleg spremljevalnih vokalov prevzame glavno vlogo v komadih Lost, Knife Edge Mind in odlični priredbi Prestona Fosterja I Got My Mojo Working, po poslušanju katerih je treba na cedeju še enkrat preveriti, ali ni teh komadov morda odpel Sparky iz Demented Are Go.

Barvit pa ni album The Hated samo po tematski, pač pa tudi glasbeni plati. V album nas preko pompoznega (a ne preveč) uvoda zapelje uvodna pesem The Hated, ki iz silovitega začetka s prihodom vokala preide v umirjenejši rockabilly z ruskim melosom. Ruski melos se kasneje pojavi še v odličnem skapunkbilly komadu Bootstomp Man. Nasploh pa so Clockwork Psycho z dobrim razmerjem prehajanja ritmov od hitrejših k počasnejšim in nazaj poskrbeli za veliko dinamičnost albuma. Nikjer se ne zadržijo predolgo ali ostanejo prekratko. S tem dokazujejo, da se da narediti pester in nemonoton psychobilly album, kar na žalost na sceni ni pogost pojav. Samo malo širše je treba pogledati, pa ugotoviš, da psychobilly in ska odlično pašeta skupaj, kar dokazuje Bootstomp Man, ali pa psychobilly in blues kot v I Got My Mojo Working, in stvari postanejo veliko bolj zanimive.

Nekdo mi je nekoč dejal, da so Clockwork Psycho samo punk bend s kontrabasom. Če je bilo to res s prvima dvema albuma, pa so z The Hated krepko presegli ta okvir. Pa niti ni toliko važno, ali so punk bend s kontrabasom ali psychobilly bend – važno je, da se razvijajo in da so naredili odličen album. Morda pa jih ta pripelje še kam dlje od Evrope, kjer ga bodo v prihodnjih mesecih pridno predstavljali. Med drugim tudi 21. aprila v Lepi žogi.