CLOUD NOTHINGS: ATTACK ON MEMORY

Recenzija izdelka
1. 8. 2012 - 19.00

Carpark, 2012

Tokratni tolpi kraljuje četverica iz Clevelanda, ki sliši na ime Cloud Nothings. Pravzaprav gre za dobra tri leta star solo projekt Dylana Baldija, ki je iz glasbenega poigravanja v garaži staršev, prerasel v polnokrvni bend. In kot se s takimi podvigi rado zgodi, je tudi ta eksplodiral in s tretjo oz. drugo skupno/bendovsko ploščo precej močno opozoril nase. Letošnji album Attack On Memory je verjetno njihovo najbolj zrelo delo, ki je obenem predramilo tako spremljevalce glasbenega dogajanja, kot tudi poslušalstvo po vsem svetu.

Za zasedbo Cloud Nothings skrbi založba Carpark, ki se sicer ukvarja z izvajalci, kot so Beach House, Toro Y Moi in Dan Deacon, po drugi strani pa je obvezno omeniti, da je album Attack On Memory posnel nihče drug kot Steve Albini – šefe benda Shellac, sicer pa priznan producent, ki se je podpisal pod neskončen seznam posnetkov – sam predvideva, da je posnel nekje med 1500 in 2000 plošč. Omenimo recimo Pixies, PJ Harvey, Nirvano in The Stooges. Ravno ti štirje dobro opišejo okviren izvir zvoka Cloud Nothings, ki gotovo črpa iz leksikona neodvisnega rocka.

Zvok zasedbe Cloud Nothings se na albumu Attack On Memory razteza med vso širino omenjenega neodvisnega rocka. Tako, kot recimo Nirvana ne zveni ravno kot klasičen punk rock, tako tudi Cloud Nothings omenjene ritme vodijo po svoje. Uvodna No Future/No Past bi bila zlahka spev neki izgubljeni generaciji, še bolj pesimističen pa je frontman Baldi v drugi skladbi Wasted Days, ki je brez dvoma poleg uvodne, vrhunec albuma Attack On Memory. V skoraj 9-minutni skladbi nas bend prepusti punk-rockovskemu ritmu, medtem ko Baldi s svojim raskavim vokalom razloži, da je pričakoval, da bo več kot le to, kar je, nato pa nas skladba odpelje na pravo popotovanje efektiranih zvokov in nikakor ne izgubi pozornosti poslušalca.

Po uvodnih dveh skladbah, prepojenih s pesimizmom, se album povečini prelevi v bolj optimistične melodije in ritme. Ponovno se uvodu približa s skladbo No Sentiment, a nato nadaljuje v zadani lahkotnejši maniri. Čeprav pod oznako indie se zasedba Cloud Nothings precej razlikuje od trenutno aktualnih zvokov. Album je ponekod prežet z izročilom Nirvane, drugje z zvoki benda Fugazi.

Prav zvok, ob katerem moramo še enkrat omeniti producenta Steva Albinija, je še eno presenečenje albuma. Ploščo namreč ob poplavi kompresiranih poskočnic odlikuje že skoraj pozabljena dinamika posnetkov. Surov zvok je omenjenim skladbam pisan na kožo. Albumu da precej več vsebine z garažnim – recimo mu retro zvokom, kot pa bi s polikanimi posnetki in malce manj renčečim vokalom. Attack On Memory krasijo besedila obupanega človeka in v dobre pol ure nas prevzame nalezljivost melodij in kričečih parol.

Album Attack On Memory bo vase zlahka posrkal fene bendov, kakršna sta Sonic Youth in Nirvana, obenem pa morda zajame tudi mlajše generacije, ki si jih bodo/bomo pripopali na svoj Tumbler, jih povšečkali na Facebooku in jim sledili na Twitterju. Pa čeprav brez preteklosti in brez prihodnosti, pa čeprav so vsi dnevi zaman, kot pravi Dylan Baldi. Ampak vedno znova potrebujemo heroje. Vedno znova potrebujemo glasnike generacije. Morda so eni izmed njih tudi Cloud Nothings, čeprav na bolj nežen način. Brez odkrivanja prihodnosti, ampak z všečnim prepletom preteklosti. Pa glas generacije gor ali dol, Attack On Memory je simpatično jezen album, ki vas zlahka posrka v svoj svet.

 

CLOUD NOTHINGS - NO FUTURE / NO PAST
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.