Artoffact Records, 2019

V Tolpi bumov tokrat obravnavamo dve žanrsko sicer zelo različni izdaji enega benda, a ko govorimo o Cloud Rat, se zdijo takšne situacije normalne. Ameriški trio iz Michigana velja za enega izmed najbolj aktivnih bendov z ameriške punk scene, zgolj letos so namreč pripravili že tri izdaje. Najprej bomo analizirali njihovo četrto ploščo Pollinator, nato pa še EP Do Not Let Me Off the Cliff. Obe izdaji sta izšli pri založbi Artoffact Records letos septembra.

Cloud Rat letos obeležuje deset let obstoja in že od samega začetka velja za enega žanrsko zanimivejših grind bendov. Ob osredotočenju na sam razvoj njihovega stila interpretiranja grinda nam je takoj jasno, da gre za progresiven ter inteligenten pristop k žanru, ki je v svojem bistvu zelo raznolik in zabaven. Morda jim lahko pripišemo tudi screamo elemente. Asociacija je posledica njihovega preteklega izdajanja plošč pri založbah, ki se fokusirajo na tovrstne zasedbe, na primer IFB Records, Moment Of Collapse Records in React With Protest. V celotnem opusu benda  je predvsem zaradi čustvenega kričanja in melodičnih kitarskih linij očitno slišen vpliv screama, Cloud Rat pa fonograme izdajajo s tipično grindersko frekvenco. Njihov katalog je poln med seboj različnih albumov, EP-jev in splitov. Gre za bend, ki je pripravljen izstopiti iz svojih okvirjev in zna presenetiti, denimo z eksperimentalnim sludge doomom na splitu z Disrotted, ki je izšel pri založbi Dry Cough. Ob govoru o Cloud Rat je jasno, da bomo slišali bend, ki skuša svojo kreativnost maksimirati na vsaki izdaji. Kljub manjši menjavi postave je obdržal formo, na katero smo navajeni, in še naprej dostavlja glasbo, ki ne razočara.

Pollinator je plošča, na kateri njihova spretnost mešanja različnih žanrov kulminira v eksploziven grind. Ne gre zgolj za instrumentalno eksplozijo, gre tudi za čustven izliv skozi krike jeze, sovraštva in brezupa. Cloud Rat so - kot se za ta žanr spodobi - političen grind bend, a njihov pristop k besedilom je prvotno oseben, obračanje proti krutemu svetu pa na vrsto pride kasneje. Sožitje glasbe, čustvenih izbruhov jeze in sporočil, ki jih nosi plošča Pollinator, je popolno. Zahvaljujoč izrednemu zvoku na plošči je izkušnja poslušanja intenzivna in hkrati naporna. Konstantno kričanje, polno besa, nosi v sebi tudi neizbežen občutek brezupa in vdanosti. Cloud Rat so čustveni vrtiljak, ki nas obenem na eni strani duši v primežu nelagodja surove realnosti in na drugi strani trese z namenom bujenja iz apatičnega, brezupnega spanca. Niso bend, ki bi želel s surovo distorzijo in brzino kopirati staro šolo grinda a la Napalm Death ali Terrorizer. So nov obraz grindcora, ki nas lahko preseneti in z drugačno formo odločno pove - GRIND IS PROTEST!

V drugem delu recenzije bo predstavljena druga plat benda Cloud Rat, ki je bolj eksperimentalna in čudaška. Večinoma gre za skladbe, ki jih je sestavila pevka Madison Marshall in delujejo nekoliko bolj lo-fi in predvsem drugače. Na EP-ju Do Not Let Me off the Cliff slišimo precej elektronske glasbe, ki spominja na nekakšen synthwave iz 80. let prejšnjega stoletja. Najbolj nas prevzamejo v svoji formi izredno dodelane melanholične akustične skladbe. Predvsem pa je glas Marshall slišan v popolnoma drugi luči. Do Not Let Me off the Cliff je kolaž čustev in različnih žanrov, ki prikaže bistveno bolj intimno, otožno naravo tega benda. Nekatere skladbe na EP-ju nas spomnijo na Chelsea Wolfe, predvsem zaradi vokalne podobnosti in spretnosti, pa tudi zaradi hrupnosti in temačnosti, ki se prepletata s krhkim petjem. Cloud Rat so nas z izdajo tovrstnega materiala presenetili in nas spravili v nekoliko nelagoden položaj. V prihodnosti bi si namreč želeli slišati celotno ploščo takšnih godb oziroma celo projekt, ki bi nam ponudil zgolj to, kar je slišati na EP-ju Do Not Let Me off the Cliff.