Samozaložba, 2014

Italijanski dvojec C'mon Tigre je svoj debitantski album izdal v samozaložbi, glasba na njem se preliva med jazzovsko funkovskimi vzorci in bluesom, predvsem pa vase črpa raznolike glasbene oblike iz svetovne glasbe, od afriških ritmik do orientalskega pridiha. Album, ki je bil posnet na različnih lokacijah, od Ancone, Zagreba, Brooklyna do Rabata je slišati kot skupek raznolikih glasbenih korenin, ob tem pa se ne umešča v določeno zvočno polje, temveč ideje raznolikih godb črpa za navdih in razvoj lastnih glasbenih poti.

S pesmijo Federation Tunisienne De Football, ki je bila izdana nekaj mesecev pred albumom in jo spremlja čudovit video, ki ga je ročno narisal in animiral umetnik Gianluigi Toccafondo, je dvojec ponudil vpogled v njuno glasbo. Slišimo zamolkel vokal, nekaj rockovskega pridiha in pa predvsem spremljavo trobent in saksofona, ki pesmi dodajajo udarno in pompozno noto. Ob tem pa vidimo, da je album C'mon Tigre posnet v širši obliki, saj je na njem sodelovala cela vrsta gostujočih glasbenikov. Poleg kitar in basa ter že prej omenjenih trobent ter saksofona na albumu slišimo še vibrafon ter stilofon, ritem mašino, mellotron, orgle ter še različna trobila. Številni gostujoči glasbeniki popeljejo zvok C'mon Tigre na raznolike geografske koordinate, ob tem pa glasba dobiva široko zvočno zasnovo. Včasih je slišati v jazzovskih prijemih, kot pri pesmi A World of Wonder, že abstraktne vzorce in se s tem oddaljujejo od urejene podobe, ki jo predstavlja pesem Federation Tunisienne De Footbal. 

A če lahko glasba sproščeno lebdi v zvočnem prostoru, C'mon Tigre z ritem mašino zgradijo razigran okvir, okoli katerega se razpršijo zvočne podobe raznolikih inštrumentov. Njihove dolge pesmi, ki dvakrat presežejo tudi dolžino osmih minut, ponujajo dosti prostora za raziskovanje zvoka. Ob tem pa pesmi ne stremijo k nadgradnji do njihovega vrhunca, temveč se zvijajo in kameleonsko spreminjajo svojo obliko, kot na primer komad Commute, ki se začne v ritmičnih taktih, nato pa se v drugi polovici spreobrne v umirjene tone, ki pridobivajo vedno bolj poudarjeno psihedelično noto. Njihov zvok, ki je pomešan z raznolikimi svetovnimi godbami, jazzom ter rockovskimi vzorci lahko spomni tudi na brooklynske Beirut, a le za trenutek, saj gre pri C'mon Tigre za povsem samosvoje preigravanje, ki se lahko iz etno okolja razširi v elektronsko urban utrip, kot pri zaključku pesmi Life As a Preened Tuxedo Jacket.



Na albumu je slišan kalejdoskop raznolikih godb, na trenutke, najbolj očitno pa v pesmi Fan For A Twenty Years Old Human Being slišimo etiopski jazz, spet drugje je dodan mediteranski melos, kot pri pesmi Building Society, in pa seveda afriška ritmika ter psihedelične kitare. Celotna produkcija albuma je z vokalom na čelu ujeta v zamolklo in zaprašeno zvočnost, kar ji dodaja priokus starinskosti, in brezčasnost tonov.