Riot Season Records, 2023

Codex Serafini je nekoliko skrivnostna zasedba iz Velike Britanije, ki si je ime nadela po ilustrirani enciklopediji Codex Seraphinianus iz leta 1981 oziroma po njenem stvaritelju, italijanskem vizualnem umetniku in arhitektu Luigiju Serafiniju. Knjiga je napisana v izmišljenem jeziku, obelodanjena z nenavadnimi kačastimi črkami in zastavljena kot skupek raznolikih živih bitij, ljudi, živali, rastlin, predmetov, stvari. Kot nabirka nenavadnih, kafkovskih metamorfoz, čudaških pojasnil, sestavljank in razstavljank, videti je, da kdaj tudi izzivalnih, humornih podob in presenetljivo prelivajočih se preobrazb, ki jih srečamo denimo tudi v delu M. C. Escherja, le da je Serafinijevo delo bolj enciklopedijsko, organsko, manj geometrijsko, Echerjevo pa bolj vzorčasto, repetitivno. Če umešamo v zvok te pridevnike, dobimo nekaj takšnega, kot je glasba zasedbe Codex Serafini. Nekaj, kar smo že slišali, ponavljajoča se hrupna gmota, obenem pa iz te gmote po nas pograbi tudi kakšno presenečenje.

Prekletstvo duše oziroma The Imprecation of Anima, kot se glasi naslov bendovega dolgometražnega prvenca, ki je izšel pri neodvisni britanski založbi Riot Season Records konec junija letos, vsaj ta trenutek še enigmatični, neznani člani zasedbe na odrih predstavljajo odeti v razna ogrinjala. To interpretirajo v navezavi na zvok, ki je predvsem namenjen temu, da nas požre, da se vanj izgubimo. Da se poskusimo osredotočiti predvsem na muziko in ne na osebe, ki to muziko podajajo. Glasba je izrazito psihedelična, razpotegnjena, grajena na ponavljajoči se hrupnejši osnovi kitare in bobnov ter saksofona, ki se kdaj staplja v ta hrup, se pa nadenj tudi vzdigne v obliki vijugastih podob. Včasih te vijuge vztrajajo v ospredju dlje časa, včasih samo uletijo, odžvižgajo in potonejo v podobno vijugastih kitarskih rifih in kadilsko opojnem vokalu.

Prijetno hrapav vokal nas po interpretaciji in barvi nemudoma spomni na vokalistko ameriškega industrialnega projekta Bestial Mouths, z inštrumentalno, kot z dimom premazano zvočno podobo vred pa še na letošnje klubske maratonce iz prekmurskega konca, Moving as a Giant. Iz tega melanholičnega, zastrtega, odmevajočega in zvijajočega se vokala ne razberemo veliko vsebine in poslušamo vsebinsko plat plošče kot namišljeno zvokovno mediacijo med nami in muziko, med nami in onimi. A teksti v resnici niso zastavljeni tako enigmatično kot preostala podoba in zvok benda. Ko beremo besedila, ne moremo pokazati s prstom na osebe, ki se znajdejo v pripovedih, in na dogodke oziroma stanja, o katerih pripovedujejo, po besedah glasbenikov tako ali tako kažejo na nas same, so pa besedila zaznamovana z izrazito dvojnostjo. Smrt, življenje, ogenj, voda in tako dalje.

Ploščo sestavljajo skladbe, ki glede na svoje dolžine niso videti uravnoteženo zastavljene, a tega pravzaprav sploh ne opazimo, dokler ne uzremo seznama skladb, na katerem so izpisani štirje komadi, od teh dva, Mujer Espiritu in Animus In Decay, zajetnejša, daljša od petnajstih minut. Te na videz dolge minute bend zvito izkoristi in se uspe v lahkotnejšem, psihedelično rockerskem in kdaj tudi težjem, nojzerskem ali pa sviraško sludgerskem toku izviti v vse mogoče strani, čeprav ob tem glasbeniki ohranjajo bolj ali manj k vrhuncu oziroma k več vrhuncem vzpenjajočo se strukturo, ki zlahka zapelje in uniči nekaj, kar imenujemo čas oziroma občutek časa. Manjši prelom te pretočnosti vzpostavi tretji, triminutni komad I Am Sorrow, I Am Lust, za katerega bi lahko dejali, da je poplesujoče odsekan zanos saksofona popivnal iz nove londonske jazz scene. Ta komad je edini, v katerem nas nagovori nekoliko manj melanholičen, živahnejši vrvež, še vedno pa je to zelo zamaknjena, strastno podivjana celota, ki vleče v ples.

Plošča The Imprecation of Anima, katere naslov bi ob hitrem ošvrku lahko prebrali tudi kot The Imperfection of Anima, učinkuje kot magnetizirano prekletstvo, opoj in obenem trezno brskanje po globinah sebstva, po vseh dvojnostih, ki nas raztreščajo, učinkuje kot medikament, ki nas zapelje, zaceli in z zvoki saksofona tudi poživi. Codex Serafini nas podobno kot Belgijci Wolvennest s svojim Vortexom vabijo in tudi zvabijo, da se jim pridružimo v nekakšnih saturnalijah, ki se jim ne moremo upreti, čeprav bučna celota kdaj ni vedno harmonična. Preseneti vpijoč vokal, preseneti visok zvok saksofona, v zaključnem, malodane katarzičnem komadu nas strejo gromki bobni, a prav zaradi tega je ta glasba tako privlačna. Ni zares statična, je gibka v repeticiji, kot bi zrcalila naša življenja, ponavljanja z manjšimi in večjimi odstopanji, ki nas poživljajo ali pa nas pogubljajo.