COLIN STETSON & MATS GUSTAFSSON: Stones

Rune Grammofon, 2012

Da je v saksofonskem duetu, ki ga prinaša nocojšnji posnetek, nekaj slutenega in hkrati nepričakovanega, si lahko za nazaj preberemo v načinu, kako je Stetsonov slavljeni solistični izdelek obravnaval radijski kolega. Ob drugem delu Stetsonove New History Warfare je na primer zapisal: »Zgodovina nam namreč tudi onstran klasike in jazza ponuja pestro paleto svobodomiselnih ter za nameček po večini še vedno aktivnih glasbenih raziskovalcev, kot so na primer John Zorn, Peter Brötzmann, Mats Gustafsson, Evan Parker ali nenazadnje Martin Küchen.« A v nadaljevanju avtor izpostavi Stetsonovo posebnost, da ga za razliko od naštetih vendarle ne gre postavljati v kontekst »avant-jazza«. Pričujoči posnetek se tako, pa naj smo feni Colina ali Matsa, na zanimiv način izmika pred-razumevanju, v katero naj se umestimo ob poslušanju Stones. Saksofonski duet tudi sicer ni neka pogosta inštrumentalna postavitev, tokrat pa gre še za duet dveh posameznikov, katerih zgodovina ju vendarle postavlja na neidentična konca glasbeno-poznavalskega spektra.

A vendarle je Stones nekako 'logičen' izdelek, saj oba njegova protagonista tu postavlja v bližino masivnosti tako njunih inštrumentov kot zvoka, ki ga vsak na svoj način zna izvabiti skozi saksofonsko cev. Stones je bil posnet na jazz festivalu v Vancouvru leta 2011, kjer sta se Stetson na bas saksofonu in Gustafsson na baritonu srečala prvič in odigrala improviziran nastop. Rezultat so štirje kosi skupne dolžine krajšega albuma, posvečenega švedskemu pesniku Gunnar Ekelöfu. Oziroma, rezultat je precej impresiven dvogovor dveh osebnih zgodovin in izoblikovanih zvočnih lokomotiv, katerih interakcija ves čas posega v glas drugega.

Dvogovor, ki ni nujno dialog. Večino časa bosta obveščena poslušalec in poslušalka prepoznala Matsovo notranje tekmovanje proti višjemu registru ter Colinov s krožnim dihanjem podprt kontinuiran zven. Spet drugič se bosta izgubila v razdrobljeni igri, kakršna nastane v medsebojnem učinkovanju obeh glasov. In če taka igra ustvarja svojo lastno dinamiko in mestoma že kar dramaturgijo, se hkrati zdi povsem samoumevno, da za notranji razvoj posameznih skladb zadostuje interakcija brez sledenja zunanjim obrazcev. Z drugimi besedami: če duet Gustaffson – Stetson predstavlja odmik od repetitivne zasnove slednjega, pa ga vseeno ne vodi kak domnevni jazzovski idiom, kakršnega omenjeni radijski kolega prepoznava v opusu prvega.

Stones že uvede nekakšen dramatični zaplet v uvodni skladbi »Stones that rest heavily«, ki je razburkal nekaj analitičnega pisanja na spletišču. Počasno nizkotonsko rjovenje se tu spočetka ukloni začetnim gradnikom Stetsonovih solo projektov. A poznani razvoj glasbenika kmalu prekineta, da bi začela ponovno in nadaljevala drugače. In po nekako tretjem začetku je kontinuirani basovski zven dokončno razbit, Gustaffsonovemu drobljenju pa se tako pridruži še njegov soigralec in prepoznavanje posameznikov je v drugem delu skladbe že močno oteženo.

In že v naslednjem kosu »Stones that can only be« je dramaturgija uvodnega komada pozabljena, glasbenika raziskujeta dalje, vpeljeta stakato udarce, v katere se vplete tudi preprosti zvok udarjanja saksofonskih tipk, ter nekakšno kolektivno muziciranje v mikro izvedbi. Kar je zopet poizkus, ki se zares razživi ter razvije v tretjem kosu, ki ga že opredeljuje drobno fraziranje, prepuščeno novim prekinitvam in iskanjem drugačnih smeri. Stones se nazadnje posluša kot pravi praznik duetne igre, v kateri se oba glasova medsebojno oplajata, prepuščata razlikam in opustita vsak poizkus bitke za prednost tega ali onega idioma. V postopnih iskanjih pa bosta poslušalec in poslušalka nemara pozabila na pričakovanje nekakšne razrešitve, ki bi v taki igri učinkovala kot končna najdba – denimo v obliki harmoničnega vrhunca ali pulzirajočega jazzovskega drvenja. Rezultat je igra sama, idiom pa okleščen na raven posameznikove govorice, ki je znotraj dueta prisiljena odkrivati stranpoti in lastne razširitve.