Container: LP

Container: LP

Recenzija izdelka
14. 7. 2018 - 19.00

Spectrum Spools, 2018

 

Kolikor so naša ušesa v tem trenutku lahko deležna ogromne množice novih izdaj, ki s svetlobno hitrostjo vstopaj na trg v potrošnjo, toliko tudi že stežka sledimo opusu določenega glasbenika, kaj šele da bi si nas večina zapomnila takšne in drugačne serialne izdaje. V takšnem že tako redkem formatu, če seveda odmislimo različne kompilacije, se je znašel danes zapopaden album LP ameriškega producenta Containerja.

Že četrti izdelek istoimenske serije LP Containerja oziroma Rena Schofielda domuje pri založbi Spectrum Spools, »podružnici« založbe Editions Mego. Ob obravnavi trenutno zadnjega dela serije, katere začetki segajo v leto 2011, bi se lahko zazdelo, da smo v letu 2018, po štirih delih serije in vmesnih izdajah na založbah, kot sta Diagonal in Liberation Technologies, že pošteno zamudili vlak popularnosti in možnost, da bi se o odkritju Containerja izprsili že ob njegovem prvem igranju s technom in noisom. Ko je takrat iznenada postal ljubljenec glasbeno elektronskih medijev, je obravnava večine ostala pri stereotipu nenadoma vznikle unikatno outsajderske interpretacije techna s strani noise ustvarjalca, ki ima zaradi svoje pozicije prirojeno radikalno odprtost do rušenja 4x4koračnic.

A Ren Schefield se ni nikakor ni pojavil kar slučajno. Od začetka 2000-ih je sodeloval na sceni domačega Providenca kot del več skupin, kot samostojen izvajalec pod imenom God Willing in do začetka 2010-ih kot vodja kasetne založbe I Just Live Here, ki jo je v začetku letošnjega leta obudil pod imenom Plastic Bags. Kljub nojzerskemu renomeju je prehod v elektronsko plesno glasbo po njegovih besedah pomenil poskus ustvarjanja straight up techna, kar retrospektivno prva dva LP albuma tudi sta. A kar jasno izražena zgradba in on point strukturni aranžmaji zares osmišljajo, so domiselno čudaške interpretacije že dobro poznanih zvočnih elementov. Razlog za to najverjetneje delno tiči v dejstvu, da se Schofield pri svojem delu omeji na uporabo semplerja MC-909 in štiri kanalni tračni snemalnik, ki ga uporabi za distorzijo, in na dve efekt škatlici.

Drugi razlog svojevrstnega poigravanja prejme svoj smisel, ko v zakup vzamemo preteklo glasbeno pot ustvarjalca. Kljub temu bi nastala težava, če bi v glasbi iskali z naše strani postavljeno imaginarno namero aktivnega eksperimentiranja s technom. Tudi ob opominu na definitivno razliko med tem, kaj mi kot poslušalci slišimo v glasbi, in kaj v nasprotju z nami sliši njen ustvarjalec, se je težko upreti primerjavam z imeni industrial techna, kot sta British Murder Boys ali Demdike Stare, in razmišljati o Containerju kot inovatorju forme.

Četrti LP, ki ga bomo poslušali danes, vsekakor predstavlja odmik od prvotno plešoče pripravljenih krajin. Lahko bi celo špekulirali, da je bilo Containerju ves čas usojeno rafinirati zvok v sedanjo recepturo premešanih basov, pohabljenih distorzij in cvilečih vložkov. Čeprav album ob prvem poslušanju v posamezniku vzbudi rahel občutek utesnjenosti, sam po sebi ni težaški. Res je, zvok je hrupen, intenziven in na delih izjemno agresiven, a ker komadi niso standardne marš techno koračnice, ker poudarek na vodilnih elementih čez komad konstantno preskakuje in ker komadi z redko izjemo trajajo več kot tri minute, je poslušanje nove plošče LP precej zabavna izkušnja. Bolj kot karkoli drugega album zaradi svoje dinamike spominja na kakšen DIY punk ali noise performans, v sklopu katerega so se pač odločili producirati techno. To ne pomeni, da album ne deluje kot smiselna celota, le v nasprotju z drugimi, na primer producentom Samuelom Kerridgem, celovito poslušanje ne bo spodbudilo odkritij vseobsegajočih poant. Dobrodošel, a zafrkantski element je poimenovanje skladb po tem, kako naj bi zvenele. Retractor zveni kot igranje pingponga, če bi poslušalec domoval v računalniškem čipu, Peppered pa je definitivno počasnejši, a nič manj oster štiklc.

Četrti Containerjev LP je njegov najbolj zasičen izdelek do tega dne. V primerjavi z ostalimi producenti še vedno na svež način razpihuje idejo, da ni treba slediti strogim razmejitvam različnih elementov, da bi ustvaril učinkovite rejv bombe. Dobro ste slišali, izrečena je bila beseda rejv, ki je zadnje čase omadeževana že v kontekstu techna, kaj šele nojza. A Containerjeva glasba je tisti umazani trenutek rejva, premazanega z industrial glasbeno estetiko, ki brez okraskov in velikih potez naredi za plesišče več kot običajni bangerji. Ni vse, kar je distorzirano in premetano, na koncu tudi nujno dezorientirajoče.  

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness