Contemporary Cliche: Variations

samozaložba, 2017

Plošča Variations s konca lanskega oktobra, ki jo je objavil glasbenik pod psevdonimom Contemporary Cliche, se je izmuznila radarjem spremljevalcev domače glasbene scene. Zdi se, da predvsem na račun promocijske zadržanosti. Na Bandcampu boste med informacijami denimo našli le zaznamke o tem, da so ploščo zmiksali, zmasterizirali in z art workom opremili slovenski ustvarjalci. Se je pa z nekaj poizvedovanja razkrilo, da je Contemporary Cliche nov solistični projekt obalnega basista in skladatelja Jaše Hedžeta, poslušalcem Radia Študent najbolj znanega po sodelovanju z bivšimi Klubskimi maratonci, zasedbo Walter Flego, soustvarja pa tudi v zasedbah Noair, Bas in glas ter Toxine. No, promocijski manko Hedžet povsem nadomesti z vsebinsko ambicioznostjo: predstavi se z izrazom, ki ga je praktično nemogoče zapreti v predal, kar je skozi prizmo njegovih raznoterih glasbenih udejstvovanj pravzaprav skoraj logično. Na eni strani se očitno nasloni na izkušnje, ki si jih je pridobil med ustvarjanjem z omenjenimi zasedbami, na drugi pa poznavalsko, radovedno, premišljeno in dodelano poseže tudi v polje elektronike, minimalizma in sodobne klasične glasbe. Ja, po tej logiki Hedžet v naš spomin denimo hitro prikliče samosvojega, avanturističnega posebneža Tyondaia Braxtona, ki je širše občinstvo nase opozoril še kot član zasedbe Battles, potem pa navdušil s solističnim ustvarjanjem.

Verjetno ni naključje, da imata Tyondai in Jaša še eno pomembno skupno izkušnjo. Če si je prvi svojo raziskovalno žilico oblikoval ob avantgardnih muzikah, s katerimi ga je zalagal njegov oče Anthony Braxton, je Hedžet verjetno nekaj podobnega doživljal ob spremljanju ustvarjanja svojega očeta Uroša Rojka, enega naših ključnih sodobnih skladateljev. Naučene nauke sta oba, vsak po svoje, udejanila skozi svoji samosvoji viziji rockovskega in elektronskega izraza. Hedžet je nekakšno orientacijo med drugim našel tudi ob spoznavanju zasedb Radiohead, Animal Collective, Battles in različnih elektronskih producentov, ki so deloma navdihnili že njegovo ustvarjanje z zasedbo Walter Flego. Da je lahko izživel vse svoje skladateljske ideje, se je Hedžet leta 2012 odločil za solistično ustvarjanje, iz tega pa je zdaj nastal projekt Contemporary Cliche oziroma album Variations. Vseh sedem skladb je napisal oziroma produciral in posnel sam, v njih pa subtilno združil pristopa akustičnega in elektronskega ustvarjanja, pogosto tako, da se ločnice med enim in drugim povsem zabrišejo.

Na tem mestu se pomudimo še ob opazki o pomanjkanju promocije oziroma natančneje, pomanjkanju kakršnihkoli informacij o samem projektu in plošči. Da se vam plošča Variations prikupi, je seveda dovolj že kalibriran posluh za sorodne muzike. Nedvomno pa plošča, predvsem v ušesih tistih glasbenih entuziastov/geekov, ki se radi oprimejo izraznih, tudi konceptualnih kontekstov, dobi pomembno dodano vrednost, če poznajo avtorjevo glasbeno ozadje. Zdi se, da šele takrat lahko zares cenimo vse ideje, domislice in namere, od katerih plošča Variations tako rekoč prekipeva. Pa to ne pomeni, da je njen končni izkupiček preprosto Hedžetova (samovšečna) demonstracija raznoterih izkušenj, ki si jih je nabral v preteklosti. Mestoma se pojavi vtis, da bi si tega lahko privoščil celo več. Je pa vse vendarle spretno in premišljeno podrejeno izpovedim posameznih skladb. Samo ime Contemporary Cliche je tukaj treba razumeti z dobršno mero ironije. Resda bi v skladbah, če bi jih pogledali pod mikroskopom, našli mnogo preizkušenih elementov. Toda Hedžet jih postavi v nove, sveže kontekste, pogosto raziskujoče zvok sam. Naj si gre za zvok njegove bas kitare, vokalov, ali pa zvoke iz neznanih akustičnih virov - skozi računalniško programiranje oziroma studijsko zvočno manipulacijo vsi dobijo povsem nove podobe. Včasih spojene v atmosferične teksture, oprte tudi na cinematičnost, drugič zagledane v sodobno rockovsko estetiko z raziskujočim predznakom. Predvsem v okviru slednjega pristopa avtor pokaže veliko poznavanje sodobnega komponiranja, na eni strani zazrtega v avantovske prakse, na drugi pa tudi v tisto bolj klasično (indie) rockovsko senzibilnost, ki pogosto zaživi z igrivim, že skorajda popoidnim karakterjem. Hedžet vse to stori na videz lahkotno, brez nepotrebnega, preveč akademskega kompliciranja, le s pretanjenim občutkom za to, da se glasba ne oprime uležanih, klišejskih obrazcev in raje poišče neko svojo, svežo pot. Ja, Variations je več kot prepričljiv prvenec, ob katerem bi Hedžetu somišljenike verjetno še najlažje poiskali v miljeju sodobnih, inovativnih newyorških glasbenih posebnežev.