Converge & Chelsea Wolfe: Bloodmoon: I

Epitaph, 2021

Štiri leta so minila od izida zadnjega, devetega dolgometražnega albuma The Dusk In Us zdaj že kultne ameriške hardcore zasedbe Converge. Točno dvajset let pa je minilo od izida njihove četrte plošče Jane Doe, s katero se je zasedba zapisala v anale težkokategorne muzike. V nocojšnji Tolpi bumov bomo prisluhnili njihovemu desetemu albumu Bloodmoon: I, ki so ga posneli v razširjeni zasedbi. Poleg jedra zasedbe, ki ga predstavljajo Jacob Bannon, Kurt Ballou, Nate Newton in Ben Koller, pri izdaji gostujejo še Stephen Brodsky, Chelsea Wolfe in Ben Chisholm.

Kaj novega pa lahko pričakujemo od zasedbe, ki je na glasbeni sceni dlje, kot obstaja Slovenija? Kolega Jaša Bužinel je že pred leti pisal o dosežkih, ki jih je bend nanizal na svoji ustvarjalni poti. V zgodovino so se zapisali s svojim značilnim zvokom, zaradi katerega jih danes označujemo za ene izmed pionirjev metalcora in mathcora, za samo glasbeno sceno pa so nezamenljivi tudi zaradi drugih, zanje obstranskih dejavnosti. Slednji sta recimo založba Deathwish Inc. frontmana Jacoba Bannona, ki je izdala nezanemarljivo število izjemnih hardcore punk del, ter delo velikega producentskega mojstra Kurta Ballouja, lastnika GodCity Studios. Poleg tega gre za projekt, katerega člani so hkrati aktivni v nekaterih drugih, enako visoko profiliranih zasedbah, na primer Cave In, Old Man Gloom, Mutoid Man, Wear Your Wounds. 

Tako nas ne more niti najmanj presenetiti, da se v razširjeni različici zasedbe, ki je povila nov album Bloodmoon: I, poleg Chelsea Wolfe pojavita tudi Stephen Brodsky, sicer nekdanji polnopravni član zasedbe Converge, a še aktiven član bendov Cave In, Old Man Gloom ter Mutoid Man, in Ben Chisholm, producent, znan predvsem po sodelovanju s Chelsea Wolf, ki je pri projektu Wear Your Wounds sodeloval tudi že z Jacobom Bannonom. Ideja o skupnem projektu se je porodila okoli leta 2015, že leta 2016 pa je zaživela na nekaj evropskih prizoriščih, med drugim tudi na festivalu Roadburn, kjer se je na odru vsem že naštetim glasbenikom pridružil še Steve Von Till, sicer kitarist zasedbe Neurosis. 

Bloodmoon: I zveni popolnoma drugače od vsega, česar smo bili do sedaj vajeni slišati od zasedbe Converge. Hardkorovsko impulzivnost zamenjajo upočasnjene strukture, namesto krajših pankovsko navdahnjenih skladb nam Converge z gosti postrežejo daljše, dinamično bogatejše kompozicije. Kar je sila zanimivo, če se vrnemo v začetek devetdesetih let, ko so prve zasedbe začele presegati okvire hardcore punka. Na eni strani imamo recimo Converge, ki so z razvojem metalcora nadaljevali v punk maniri, na drugi strani pa zasedbo Slint, ki se je od punka povsem odmaknila, svoje ustvarjanje opisala kot posthardcore, potem pa leta 1991 z izdajo albuma Spiderland iznašla postrock. 

Zvok albuma Bloodmoon: I se kaže kot popoln miks zvoka Converge, Cave In ter Chelsea Wolfe, čeravno ne zveni kot karkoli, kar so posamezni glasbeniki sami izdali v preteklosti. Slišati je, da je bilo v pisanje skladb in besedil vpetih več glav, kar sta v intervjujih potrdila tudi Kurt Ballou in Jacob Bannon. Skupaj so se odločali tudi o tem, kateri vokalist bo odpel specifični del, ploščo namreč bogati prepletanje vokalov Jacoba Bannona, Stephena Brodskyja in Chelsea Wolfe. Vredno je omeniti tudi, da zaradi epidemije covida-19 zasedba vsega ni mogla posneti v GodCity Studios, temveč je bilo veliko materiala posnetega ločeno. Tako se je zvok razvijal s pošiljanjem posnetkov naprej in nazaj; nekdo od vpletenih je zasnoval ogrodje skladbe in ga poslal dalje, tako da ga je lahko nekdo drug povsem spremenil in ga nato spet poslal naprej, vse dokler niso bili vsi sodelujoči zadovoljni z rezultatom skupnega spajanja idej.

Ploščo Bloodmoon: I zadeva tudi dejstvo, da so v vse večje število projektov aktivno vključene glasbenice, kar hkrati kaže na vitalnost in progresivnost sodobne težkokategorne scene. V samo zadnjih nekaj letih smo bili priča čudovitim sodelovanjem, če jih naštejemo samo nekaj: Cult Of Luna in Julie Christmas, Thou in Emma Ruth Rundle, Mono in A.A. Williams, pa sodelovanje Kristin Hayter – Lingue Ignote s Full Of Hell in z The Body, projekt Sightless Pit ali pa še Droneflower, skupni projekt Marisse Nadler in Stephena Brodskyja. Zgolj v opomnik, saj predvsem metal scena ni od nekdaj znana po enakovrednem vključevanju žensk v svoje vrste, pa naj gre za glasbenice ali ljubiteljice glasbe.

Svežina glasbe, predstavljene na najnovejši plati Converge, pomeni, da ima zasedba še vedno veliko potenciala za razvoj novih idej, predvsem pa volje in energije. Evolucija njihovega zvoka se je trenutno ustavila na presečišču punka, metala, gothic rocka in posthardcora, zaradi česar bo toliko bolj vznemirljivo spremljati, kam jih od tu dalje še lahko ponese oziroma, bolje rečeno, s kom jih bomo še slišali sodelovati.