COPPICE: Cores / Eruct

COPPICE: Cores / Eruct

Recenzija izdelka
15. 3. 2015 - 19.00

Category of Manifestation, 2015

 

Coppice sta Noé Cuellar in Joseph Kramer, čikaška glasbenika, ki ustvarjata v polju elektroakustične glasbe, svobodne improvizacije in zvočne umetnosti. V srčiki njunega ustvarjanja leži zrak, zrak, ki ustvarja zven in šum s predelanimi mehovi, harmonikami, harmoniji, šruti škatlami ter orglami v spoju z elektroniko in obledelo tehnologijo, kot so magnetofonski trakovi. V njuni glasbi se imenitno preči opojni organski, toplo zveneči drone s šumom in pokom ter ritmom internih mehanizmov glasbil, ki se hkrati sooča s svojim pritajenim odmevom. Tega dvojec generira s kasetnikom boombox, ki omogoča snemanje in predvajanje hkrati, proces pa se v obliki subtilnega, lahno variiranega hruma vtiskuje nazaj v glasbo samo. V samem jedru glasbe Coppice torej leži neka nestanovitnost, nestanovitnost diha, piša, nestabilnost stebelc zraka, skozi katera se hrapavo vije krhek in spremenljiv, nihajoč zven, objet v raskavo zvočnost. Ta se od plošče do plošče plemeniti, postaja kompleksnejši, zvočno bogat in kompozicijsko dovršen. Coppice zvenita rahlo hrapavo, raskavo, zrnasto in toplo, na pričujoči plošči tudi izraziteje harmonično. Zadnja postaja nosi naslov 'Cores/Eruct' in je prva izdaja na njuni lastni založbi Category of Manifestation.

Njuno ustvarjanje je tako proces, posamične plošče pa nadaljevanje le-tega in zamrznjen trenutek njune skupne ustvarjalne poti, ki ju umešča v mlajšo generacijo čikaškega kreativnega vetra. Ta je v zadnjih dveh desetletjih močno zaznamoval eksperimentalno glasbo, tako na področjih sodobnega jazza in svobodno improviziranih muzik kot tudi pri sodobnem rocku, elektronski in elektroakustični glasbi. Dvojec lahko bržčas umestimo v presečišče zadnjih treh, v lokalnem oziru torej v dediščino Gastr Del Sola, Jima O'Rourkea, Kevina Drumma in tria Haptic. Morda so jima še najbližje slednji, predvsem zaradi svojega procesualnega načina dela, ki pa zvočno in procesno ni tako samoreflektirajoč in samoreferenčen, kot je njuna glasba. Njuna referenčna točka je prvenec 'Holes/Tract' iz leta 2012, v katerem sta v ohlapnejši maniri razgrnila svoj koncept in zvok, surovo fundacijo, v kateri se napaja vsaka nadaljnja plošča. Ta zvočna sredica se oplaja z uporabo novih glasbil, zvočil in razvijanjem lastnih elektroakustičnih naprav, instalacij ter s koncertnimi izkušnjami. 

Nova plošča prinaša pet skladb, v katerih uporabljata Kinderjeve orgle, indijski harmonij, šruti škatlo, kasetnik in magnetofonske trakove. S kreativno rabo primitivne tehnologije in skrbnim ozvočenjem glasbil in mehanizmov dobita serijo šumov različne intenzivnosti in jakosti, vijoče teksture, v katere se vpenjajo majhni zvočni delci. Njuna glasba je prostorska izkušnja, razgradnja zvoka na mikrodelce in plasti v soočanju konstantnega toka z blagimi interferencami in elektronskimi zvoki primitivne elektronske opreme, vključno z zvoki povratne zanke. Vanje pronica zamegljen ton kot svojstven duh izvornega glasbila, ki skuša prodreti na površje. Tonski material pričujoče plošče je v svojih dromljajočih harmonskih spletih izrazitejši, kompozicijsko dovršen, čeprav še vedno vpet v šum. Na plošči 'Cores/Eruct' sta v zven vtrla šum, šum kot dinamični rez, kot svojstven pulz in skrhan ritem ter kot svojstveno zastrto zvočno skorjico, ki se kot patina spušča nad godbo. Taka je uvodna skladba 'Bluing', ki ima s šumom natrte nizke frekvence in zastrt ton, ki ga strukturno preči beli šum. Glasba zveni zato nestanovitno, na robu zdrsa v razkroj. Ravno tu leži moč in paradoks glasbe Coppice. Cuellar in Karmer namreč komponirata ravno z nestanovitnostjo zvočne materije. Ta je glavna izraznost njune glasbe, ki preči vseh pet skladb na plošči in se zajeda v njuno vse bolj dovršeno udejanjanje tonskih, harmonskih in ritmičnih struktur. Slednje pridejo najbolj do zraza v skladbi 'While Like Teem or Bloom Comes (Tippinng)'. Z njo vstopita na teren sodobne elektronske glasbe, obenem pa sta del širokega polja eksperimentalnih godb; od sodobne elektroakustične glasbe minljivih, razkrajajočih tvarin ustvarjalcev tipa Jason Lescalleet, Robert Curgenven in drugih do nestanovitvenega minimalizma kakšnega Terryja Rileyja.

Glasba Coppice je artikulacija pneume, proces, ki poteka od surove zvočne materije, razpete med akustičnim in elektronskim signalom, do vse bolj dovršene glasbene artikulacije, ki smo ji priča na plošči 'Cores/Eruct'. Ta je hkrati tudi temeljno utelešenje koncepta Coppice- utelešenje procesa, ki je bistven v samem zvoku in zvenu ter konceptu. Pričujoča plošča, ki jo recenziramo v Tolpi Bumov, je prva od sedmih, izdanih v zadnjih treh letih. Če se odpravite po vzvratni poti njunega procesa, ki je pripeljal do plošče 'Cores/Eruct', boste šli po slušni poti razgradnje. Lahko pa ostanete in začnete v zadnji točki ter prisluhnete eni bolj samosvojih glasbenih izkušenj zadnjega časa.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zassvetljenstvo je zdaj

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness