New Soil, 2023

Corto.alto je otrok glasgowskega pozavnista in producenta Liama Shortalla. Je projekt, ki se je začel kot eden od izraznih načinov tega, na mnogih frontah angažiranega glasbenika, enega najaktivnejših škotskih jazzovskih glasbenikov mlajše generacije. Poleg svojega dela s skrivnostnim škotskim kolektivom Strata, ki ga vodi bobnar Graham Costello, Shortall igra še v mnogih bendih na zelo živahni jazz sceni v Glasgowu, med njimi sta AKU, Tom McGuire & The Brassholes, kot pozavnist pa je nastopal tudi s škotskim nacionalnim jazzovskim orkestrom. Tako je jasno, da gre pri Shortallu za izredno talentiranega, pa tudi virtuoznega pozavnista, ki je v zgolj šestih letih od svoje diplome na škotskem Kraljevem konservatoriju za glasbo postal eden od zastavonoš novega škotskega jazza. 

Corto.alto je povsem njegov projekt, ki je pravzaprav zrasel iz glasbenikovega ustvarjalnega ventila. Korenine projekta corto.alto segajo v leto 2019, ko je Liam Shortall nekaj določenih lastnih idej, ki se gibajo med hiphopom, jazzom, afrobeatom, zapisoval v glasbene računalniške produkcije, na katere je kot multiinštrumentalist nasnemal različne parte. Sčasoma je k snemanju vabil kolege s faksa, pa tudi ljudi, s katerimi igra v številnih naštetih bendih. Stvar je potekala tako gladko, da se je materiala nabralo toliko, da si je corto.alto zadal nalogo za eno leto vsake tri tedne izdati singel ali EP. Po EP-jih 435 in Not For Now ter kar petih kratkih ploščah z živih nastopov je leta 2020 nastopil čas za hibernacijo in snovanje prvega pravega albuma z naslovom Bad With Names.

Tako kot je jasno, da je Shortall virtuozen akademski jazzovski pozavnist, je jasno tudi, da je rasel na hiphopu, bitih in drugih iznajdbah, ki so v svet zrasle iz istega drevesa, a generacije po jazzu; in da fuzijo, ki se trenutno dogaja v zahodnem jazzu, razume ravno s te perspektive. Glasba tako zveni zelo uživaško, filingaško, Shortall je mojster pisanja priljudnih linij, risanja pastelnih zvočnih krajin in pravzaprav lahko poslušljive muzike. Vanjo vpleta afrobeat, hiphop, jazz, funk, fusion in še marsikaj drugega, toda ostaja vtis, da sebe in svojih kolegov v tem projektu ne žene do roba.

Osrednji zvočni vtis albuma Bad With Names je torej pravzaprav precej sredinski, zelo gruvi jazzovski izraz, v katerem si osrednje vloge predajajo precej raznolike zvočne palete, ki jih vendarle skupaj drži nekaj elementov oziroma glasbenikov. Fergus McCreadie s klaviaturami sega vse od lahkotnih harmoničnih preprog, nekoliko bolj širokih jazzovskih jadranj, do hiphopovskih, bitovskih sintovskih iger. Masten in oprijemljiv gruv – gotovo najočitnejšo kvaliteto muzike – na mizo prineseta Luca Pisanu z basom in Graham Costello z nasičenim bobnarskim in perkusivnim ogrodjem. Igro vodita dva saksofonista – Mateusz Sobieski in Harry Weir, ki s svojo dvojnostjo zagotavljata nekonvencionalnost linij, v udarni medeninast blok pa ju dopolnjujeta Johnny Woodham s trobento in seveda Shortall s pozavno. Avtor je v komponiranju svojega, trobilskega spektra inštrumentarija seveda najkompletnejši, kar pokaže v prvih treh, štirih skladbah albuma, ki so res vrhunski komadi in prikažejo nekakšno škotsko različico v britanski veji novega jazza. Prav tako avtor zvok dobro dopolnjuje oziroma ga širi z uporabo godal in elektronskih komponent, s tem pa zagotovi brezhibno, spolirano zvočno širino. Druga polovica albuma po filingaškem jedru prinese nekaj več odklonov od začrtanih smernic in bolj razburljivih momentov, ko se bendov zvok združi v triumfalno, nasičeno gmoto, ali pa ko se nekoliko sprosti v akustiko in mirnost, a je tega na albumu kratkih in sladkih komadov vsekakor premalo.

Kljub temu da je muzika na plošči fina, dovolj globoka in vsekakor pokaže kvalitete Shortalla kot avtorja s široko producentsko vizijo, je vendarle opazna opisana zadržanost v globini improvizacij, sredinska nepretencioznost v harmonijah in pretirana domačnost izdelka. Morda album na ta način odseva svoje koncepte, ki naj bi tematizirali nasičenost, pretirano prijaznost, pocukranost in navidezno homogenost Glasgowa in njegove glasbene srenje v sicer precej zahtevnih situacijah za posameznice v njej. Po drugi strani pa ti neambicioznost, introvertiranost zvoka avtorju predstavljata nekakšen lahkoten, varen pristan ustvarjanja čisto svoje muzike s prijatelji, ki se nemara celo bolje prodaja. A glede na renome, jasno virtuoznost glasbenikov in predvsem glede na pretekle izdelke benda kljub luči tematik plošča Bad With Names izpade rahlo apologetsko.