Profound Lore Records, 2024

Prejšnji petek ni bil samo prvi oktobrski dan zabave novopečenih bruck in brucev, temveč je bil v davno pozabljenih asirskih koledarjih prerokovan kot dan nastopa novih nosilcev death metal krone. Kot je kolega Luka Bevk zapisal v torkovi recenziji nove plošče astralnega in po novem krautrockovskega death metal kvarteta Blood Incantation, so tako dan izida nove plošče, v obeh primerih četrte zapovrstne izdaje, kot kozmično krono tega žanra delili z danes pod drobnogled vzeto milansko progresivno death metal izpostavo Cosmic Putrefaction in novo ploščo Emerald Fires Atop the Farewell Mountains.

Italijanski death metal projekt Cosmic Putrefaction je nastal leta 2018 kot vodilno ekspresivno telo multiinštrumentalista, komponista in producenta Gabriela Gramaglia, ki premnoge talente kali v številnih ekstremnih projektih, kot so Vertebra Atlantis, Turris Eburnea, Hadit in drugi, a je vendarle uspel najboljše prihraniti za svoj poglavitni projekt. Glasba, ki jo ustvarja v domačem studiu, v katerem se je kot producent podpisal na marsikateri vodilni izdelek iz nišnega žanra, ki mu tudi sam pripada – to je disonantna različica death metala z vplivnimi zunajdimenzionalnimi Kanadčani Gorguts, danes kontroverznimi Francozi Deathspell Omega in prikrito norimi Finci Demilich. Fincem so Cosmic Putrefaction še najbolj slični. Lirično opisane kozmične grozote, božjastno dolgi naslovi skladb, nizko uglašena brenkala in prstelomeči rifi so elementi, ki so skupni podžanru kozmičnega death metala, h kateremu je projekt stremel že od samega nastanka.

Če smo se lahko na prvi plošči projekta At the Threshold of the Greatest Chasm naužili bolj čistokrvnega tehničnega death metala, se je G.G.-jeva vizija o prostranem vesolju jasnejše začela kazati z drugim izdelkom The Horizons Towards Which Splendour Withers, na katerem je postavil ne samo glasbeno-stilskih temeljev projekta, temveč je v ospredje potisnil tudi spiritualno zgodbo, ki preslikava ideje Dantejevega Pekla v bolj moderno orisano okolje mističnega in strašljivega kozmosa, kakršnega sta si predstavljala Edgar Allan Poe in H. P. Lovecraft. Nova plošča Emerald Fires Atop the Farewell Mountainsje najbolj koherentno, kompleksno in čustveno nabito kompozicijsko delo G.G.-ja doslej. Plošča naravno gradi na prejšnjih izdajah in jim ne preveč subtilno doda, kar jim je morda prej manjkalo – več samozavesti in globine.

Sedem skladb nas popelje na čudovito potovanje po najglobljih kotičkih neskončnega vesolja, v katerih se v atonalnih harmonijah v celoto prelivajo kaotične figure in kompleksne strukture, kar tvori večplastno muzikalno izkušnjo. Ta štiridimenzionalni učinek zares spravijo k življenju glasbeni gosti, kot je za bobni precizni Giulio Galati iz benda Nero Di Marte, s čustvenim čelom Giulio Cazzani in za clean vokali, ki dodajo češnjico na vrh muzikalne torte, markantni Giorgio Trombino iz zasedb Assumption in Bottomless.

Ne smemo zanemariti dejstva, da čeprav je na plošči tokrat sodelovalo več ljudi kot na prejšnjih izdajah, gre še vedno za večinsko delo in vizijo ene osebe, kar samo še dodatno okrepi spoštovanje do multiinštrumentalista. Njegova nova plošča je namreč ugledala luč našega sveta na isti dan kot morda najboljša ekstremnometalska plata letošnjega leta, če že ne najboljša, pa daleč najbolj pričakovana plošča Absolute Elsewhere – in se lahko ne samo kosa z njo, temveč celo uspe razdvojiti metalsko srenjo s pomisleki, komu letošnja krona (kozmičnega) deathmetalskega ustvarjanja pravzaprav pripada.

Letošnje leto je tako postalo mejnik za astralni death metal, upoštevajoč vse letošnje izdaje. Toda kakšno zgodovinsko noto bo pustilo to obdobje? Ni skrivnost, da večina vodilnih akterjev na omenjeni podžanrski sceni uporablja podobne stilske okraske in kompozicijske prijeme. Še več, sama natančno orisana podoba oziroma predstava kozmičnega death metala, ki se pri veliki večini izkaže za mešanico žanrov med filingaškim pristopom nove psihedelije in krautrock sofisticizmom ali bolj fluidnimi jazzovskimi triki z grotesknim in tehnično udrihajočim death metalom, počasi postaja kliše.

Ali bo scena, ki zaenkrat zelo uspešno slika lepote in mračne krivulje neznanega kozmosa, kmalu postala prenasičena in bo samo sebe namesto v ospredje potegnila le globlje v temino nišne pozabljivosti? Ali pa bo to postal bolj razširjen trend, ki bo določene izvajalce potisnil v ospredje popularne metalske glasbe? Odgovor na to vprašanje bo podal samo čas.

Če nehamo s spogledovanjem z vprašljivo prihodnostjo in varljivim dojemanjem časa in se ozremo nazaj v sedanjost, dojamemo, da imamo pred sabo ploščo, ki bo prestala test časa. Album vsebuje vse, kar potrebuje odlična ekstremna metalska plošča in je obvezno poslušanje za vse ljubitelje trših zvokov.