Relapse Records, 2016

Cough so po svojem prvem polnomastnem albumu iz leta 2008 držali tla richmondski sludge/doom sceni. Že dve leti kasneje so obetavno nadaljevali z albumom Ritual Abuse, kasneje so si na evropski turneji v Gromki oder delili z domačimi Leechfeast in tržaškimi Grime, za tem izdali deljeno plato s pobratenimi Windhand, nato pa počasi utihnili vse do letošnje izdaje Still They Pray, ki se ji posvečamo tokrat v Tolpi bumov.

Kot najtežji bend v Richmondu so Cough rili v ledino tudi širše po mednarodnih poljih težkih muzik in si pridobivali naklonjenost marsikatere duše. S someščani Windhand si Cough delijo basista Parkerja Chandlerja, ki je z albumom Ritual Abuse postal tudi glavni vokalist zasedbe, z Windhand pa je posnel dva odlična albuma. Oba benda z roko v roki gradita vsak na svojem stilu, Windhand bolj s spevnostjo in okultnim doom zvokom, Cough pa so vedno bolj odprti za odklone in eksperimente v bolj mračnih sferah. Še vedno tu ni govora o presenetljivosti primerljivi s tisto v delu benda The Body, vendarle pa so Cough z novim albumom poskrbeli za preskoke v raznorazne smeri.

Album Still They Pray so Cough posneli z Garrettom Morrisom, spet članom zasedbe Windhand, za produkcijo pa je poskrbel Jus Oborn, glava benda Electric Wizard. Ob teh dveh imenih je jasno, da se plata ponaša z zvočno podobo, kakršno si zasluži vsak doom bend – organsko, bogato v nizkem spektru in surovo ob vsakem poslušanju. Že uvodni Haunter Of The Dark jasno nakaže, da je album mračnejši od predhodnih izdaj. Začne se s feedbackom, nato skupaj s piski preide v nizek distorziran „brum“ kitar in odmevajoče linije vokalov, ki v nadaljevanju skupaj z wah-wah efektom na solističnih linijah inštrumentala tvorijo sredico komada. Obvezna osnova je seveda dober riff, ki pa ga občasno prekrijejo razlike v vokalih po komadih. V uvodni pesmi se uho ravno navadi na glas, ki z inštrumentalom gradi sinhrono in nevpadljivo, a že naslednja Possession raztrga umirjenost in resignirano plavanje.

Album, ki traja dobro uro, je sestavljen iz komadov, ki bi lahko stali tudi vsak zase. Od agresivnejših pesmi, kot je Masters of Torture, ki s srednje hitrimi deli spomni na Eyehategod, do baladne Let It Bleed, inštrumentalne Shadow Of The Torturer in nenazadnje akustične oziroma folkovske naslovne pesmi Still They Pray. Dead Among the Roses stoji kot ena bolj klasično zvenečih kompozicij, predvsem v smislu vokalnega izraza. Chandlerjevo podajanje besed tukaj spominja na Wina in njegove Saint Vitus, bas v glavni vlogi pa podivjanim kitaram drži podstat nizkih tonov. V daljših skladbah Cough že kar minimalistično izzivajo robove pozornosti, ponavljajoči se riffi in ritmi namreč zopet izstopijo tudi po tem, ko so že ušli poslušalčevemu fokusu ob narativah skladb.

Cough z albumom Still They Pray nedvomno poskrbijo za psihotično meandriranje, čeprav pravijo, da so v zadnjih letih mentalno stabilnejši kot kdaj prej. Agonija in melanholija njihovega izraza sta še vedno prisotni v izdatni meri, če že ne takoj v inštrumentalih, pa v besedilih. Kot vsaka njihova izdaja tudi ta raste premo sorazmerno s količino decibelov. Skratka, odličen album za dolge sprehode, a kratke razdalje.