Courting: Grand National (Nice Swan Records, 2021)

Današnjo dvojno petkovo toplo začenjamo na Otoku, natančneje v Liverpoolu, od koder prihaja mlada zasedba Courting. Prvenski kratkometražec z naslovom Grand National so pri založbi Nice Swan Records izdali že v začetku aprila letos in z njim vzbudili pozornost širšega poslušalstva, usmerjenega v postpunk in indie.

Za Courting bi lahko dejali, da gre za eno vznemirljivejših mladih zasedb iz bogate in raznolike glasbene zapuščine Liverpoola. Postpunkerski četverec je svojo ustvarjalno silo začel kazati že zgodaj. Že leta 2019 so v zadnjem letu kolidža začeli z izdajo prvih singlov, malce kasneje, še pred svojimi dvajsetimi, pa strežejo z debitantskim EP-jem, ki s posrečeno indie postpunk različico britpopa kaže, da izraznost omenjenega podžanra še ni do popolnosti izkoriščena.

In prav to je tisto, kar Courting na njihovi sicer kratki, a izrazno nabiti plati tako dobro uspeva – jemljejo že znane prvine svojih glasbenih herojev, ki jih zaradi svojega mladostniškega zanosa vgnetejo v solidne štikle brez postanega prizvoka. Na spletni strani svoje založbe tako odprto naštevajo nekatera izmed navdihujočih imen, kot so Parquet Courts, Pavement in LCD Soundsystem, vendar pri tem ostajajo povsem samosvoji ter uporniki, opazovalci in kritiki velikokrat preživetih in prisiljenih navad moderne potrošniške družbe.

Zasedbin frontman Sean Murphy-O’Neill injecira komade z ravno prav gneva ter satire, ko se na uvodni Grand National zgraža nad vsesplošno priljubljenimi konjskimi dirkami, na alt rock popevki Popshop! karikira kolesje glasbene industrije, na Crass pa se kričavo sklicuje na instagramske egotripperje. Skupaj z zaključnim, stilistično drugačnim, težjim Slow Burner Courting se obseg EP-ja še razširi in nas napelje k temu, da bomo domislice mlade postpunk zasedbe z zanimanjem spremljali tudi v prihodnje.

Bloodslide: Bloodslide (samozaložba, 2021)

V drugem delu današnje Tolpe Bumov se od garažno obarvanega postpunka zasedbe Courting pomikamo v bolj nasičene, shoegazerske odvode omenjenega žanra z novonastalo ameriško zasedbo Bloodslide. Čeprav ime omenjenega trojca morda ne zveni najbolj znano, pa se bo ob navedbi ozadja članov večini poslušalstva verjetno zazdelo drugače. Dve tretjini Bloodslide namreč predstavljata člana zasedb Protomartyr in Preoccupations; iz prve izmed omenjenih postpunk zaseb prihaja kitarist Greg Ahee, iz druge pa bobnar Mike Wallace. Za dodaten element prepoznavnosti vokal pripada AJ Lambert, vnukinji Franka in hčerki Nancy Sinatra.

Na debitantskem istoimenskem kratkometražcu se Bloodslide spuščajo v preigravanje postpunka, ki se na eni strani lahko ujame v definicijo indija, na drugi strani pa se z vse bolj temačnimi, intenzivnimi zvočnimi zidovi spada med shoegaze in celo postmetal. Med pogosto težkozveneče hrupne kitare se vpleta vokal AJ Lambert, ki ga odlikuje brezčasna milina njenih prednikov in ki obenem spominja na nežnejšo plat Anne Calvi. Nastala zmes izpričuje zasedbino preokupacijo s propadanjem naravnega sveta, ki smo mu priča v vse bolj odtujujoči digitalni, transhumanistično naravnani sedanjosti, kar je ujeto tudi v seriji groteskno čudovitih spremnih vizualij.

Lambertina melanholična prezenca omehča siceršnjo abrazivnost zvoka, nekako tako, kot da bi neustavljivemu rušenju sveta po robu postavili hrepenečo težnjo po njegovi ohranitvi. Na uvodni skladbi Pica se pevka poslužuje šepetajočih ponavljajočih se litanij in se nato glasneje razkomoti na indierockovsko obarvanem štiklu Trap Door. MVP kot najbolj značilno postmetalsko obarvan komad iznajde domiselno ritmično odrešitev, da ne zapade v razvlečenost. Sklep s čudovito How Glad I Am zaokroži dvajset minut ambicioznega, skoraj konceptualnega kratkometražca, na katerem iz poznanih prvin vsakič vznika svež, nenadejan potencial.