Marathon Artists, 2015

Ne dogaja se ravno pogosto, da prvenec razmeroma še neuveljavljenega glasbenika žanje toliko slavospevov. Pravzaprav se to, bolj kot ne, dogodi zgolj nekajkrat na desetletje in je zato bližje redkim astronomskim pojavom. Še ko se kaj podobnega nazadnje zgodi, je iz glasbenikove osebne zgodbe težko razbrati nekakšen recept, ki bi tudi drugim zagotovil instanten uspeh. Kot primer, ki precej nazorno ilustrira podane opazke, lahko izpostavimo debitantski dolgometražec profilirane avstralske kantavtorice Courtney Barnett, ki bo v naslednji uri predmet nocojšnje Tolpe Bumov.     

Korenine fenomena Courtney Barnett segajo v leto 2012, ko je takrat 24-letna Melbournčanka ustanovila svojo založbo Milk!Records in pri njej izdala prvi EP I've Got a Friend Called Emily Ferris, ki je v Avstraliji požel salve pozitivnih kritik. Še silovitejši, takrat že mednarodni odmev, pa je v letu 2013 dosegel njen drugi EP How to Carve a Carrot Into a Rose. Pesem Avant Gardener je bila takrat na Pitchforku imenovana za najboljši novi štiklc. Sledila je kombinirana izdaja prejšnjih dveh EP-jev pod imenom Sea of Split Peas, ki je njen rezime mlade avstralske poetinje še bolj utrdila v mednarodnem glasbenem prostoru. Še pred napovedjo izdaje polnopravnega albuma, ki je sicer nastal že aprila 2014, si je Avstralka torej nepričakovano zagotovila pozornost globalne glasbene srenje.

Pred sabo imamo v mednarodnem tisku zaskrbljujoče prehvaljen albumski prvenec Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit, čigar izdaja zagotovo markira prelomnico v karieri še pred kratkim razmeroma anonimne glasbenice avstralskega indie podzemlja, ki je pred dobrim mesecem svoj singel Depreston v uspešni oddaji The Ellen Degeneres Show predstavila milijonom gledalcev. Iz barskega stolčka naključnega melbournskega bara so mlado kantavtorico posedli na sam piedestal zabavne glasbe in okoli nje zagnali vseobsežen »hype«, ki se ga sama, kot lahko razberemo iz njenih samoironičnih besedil, precej otepa. Odmevnost in priljubljenost muzik Courtney Barnett pa imata pravzaprav precej zdrave temelje. Mlada Melbournčanka je najprej avstralska, kmalu pa tudi globalna srca začarala predvsem zavoljo svoje bohotne domišljije in občutka za detajle avstralskega vsakdana, ki ju obrtniško spretno pretaplja v bistroumno poezijo. V primerjavi z večino sovrstnikov indie rock miljeja, pri katerih so teksti, bolj kot ne, zgolj nujno zlo, ki lepo sede na preproste kitarske »riffe« in ritmike, se Barnett besedil loteva z drugega konca. Prav njena pristna in morbidno šaljiva, včasih pripovedna, včasih osebno-izpovedna besedila, pri katerih navdih črpa iz enoličnosti predmestnega življenja, nosijo tisto glavno težo prvenca Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit. Svoje verze kantavtorica mnogokrat osnuje na večinoma nepomembnih detajlih, kot so barva stropa in domače zelenice oziroma kupovanje organske zelenjave, iz katerih nato splete zapeljivo pripoved ali izpoved. Njena sproščena artikuliranost, ki se odraža v bistroumnih opazkah, šaljivih besednih igrah in frustrirajočih izpovedih, včasih bolj spominja na rimoklepaške akrobacije kot pa indie rock liriko. Njena sardonična, nezainteresirana dostava besedil v spomin prikliče Louja Reeda ali morda aktualnejšega Maca DeMarca, nekateri kritiki pa vzporednice vlečejo celo s Sheryl Crow ali Bobom Dylanom. Zagata recenziranja albuma Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit pa se vzpostavi ob tehtanju razmerja besedila-glasba.

Že dolgo niso verzi nekega albuma tako neslavno zasenčili instrumentalne podlage, ki je Barnett vse prej kot v hvalo. Četudi bi težko očitali njenim kitarskim prijemom, instrumentalni aspekt albuma ne nudi s teksti primerljive briljantnosti. Bo že res, da se lahko zapomnljive melodije po večkratnem poslušanju lepo udomačijo v naših ušesih, a generičnost ponujenih »riffov« in ritmik, ki navdih pretežno črpajo iz muzik devetdesetih let, težko nudi neko temeljitejšo glasbeno zadovoljitev. Večina enajsterice pesmi streže z zvokom in strukturami indie popa in britpopa zgodnjih devetdesetih let s pridihom Nirvane. Porodi se občutek, da je Barnett s svojim bendom napravila nekakšno analizo najbolj zapomnljivih in prijetnih akordnih kombinacij pop-rock-klasik devetdesetih let in jih premišljeno prepletla s svojo intimistično predmestno poezijo. Poslušalcu streže z ravno dovolj razgibano žanrsko bero pop rocka, bluesa, grungea in bolj atmosferičnih muzik, da lahko kritiki njen prvenec kujejo med zvezde. Lucidna in skromna Avstralka pa si vendarle zasluži priznanja, saj se v svojih prebrisanih humorističnih besedilih loteva prav tega strahu, pojoč: “Put me on a pedestal and I’ll only disappoint you, tell me I’m exceptional, I promise to exploit you.”

Kot rečeno, se že kar nekaj časa nismo imeli priložnosti pečati z glasbenikom, katerega besedila lahko uvrščamo v sam vrh lirike popularnih muzik in katerega muzika obenem predstavlja preveč občutno pomanjkljivost, da bi lahko prvenec oznanjali za magnum opus. Šarm pristne avstralske pesnice se tako razgali predvsem ob poglobljenem branju njenih morbidno šaljivih besedil, ki v obravnavanih vsakodnevnih temah in sproščenem slogu spomnijo na verze Charlesa Bukowskega. Ni pač v pristojnosti vsakogar napisati poetičnega besedila o iskanju novega doma v bolj prestižnem predmestnem delu Melbourna. Po nekaterih komentarjih je glasba Courntey Barnett odličen portret nekoliko mlačnega in zagrenjenega vzdušja predmestij Melbourna in Sydneyja, z nekoliko manj poudarka na geografskih detajlih pa pravzaprav poljubnega predmestja zahodne civilizacije, v katerem se lahko, želeli ali ne, pravzaprav lahko znajde vsak od nas. Zgolj čas bo pokazal, ali je njen šolski primer instantnega uspeha še en v seriji hitro izgorelih zvezd glasbenega nebesnega svoda, pred čimer v svojih besedili svari kar sama, ali pa je to morda novi glas avstralske neodvisne glasbe, ki je šele resno stopila na pot naproti prestolu indie muzik.