House Anxiety/Marathon Artists, 2013

Neposrednost je v kantavtorstvu dvorezen meč. Po eni strani je ravno odkritost tista, ki najboljše izvajalce loči od plevela, po drugi strani pa v narobnih rokah pripelje do dolgočasnih, osladnih ali preprosto čudnih rezultatov. Avstralka Courtney Barnett je zato lahko nadvse vesela, da se njena osebna inteligenca skupaj s posrečenim humorjem in zdravo mero cinizma izjemno lepo preslika v njene spevne pesmi. V današnji Tolpi jih bomo slišali kar nekaj, saj je Courtney jeseni izdala svoj prvi dolgometražni album, ki je v bistvu sestavljen iz dveh malih plošč. 

Petindvajsetletnica je še ena v vrsti odličnih glasbenikov avstralskih korenin, ki so v zadnjih letih s svojo glasbo prodrli do svetovnega občinstva, a je ena redkih, ki svojo domovino in njene idiosinkratičnosti otipljivo predstavlja v svojem delu. Dobro, zgodbe s plošče The Sea Of Split Peas bi se resda lahko dogajale v kateremkoli urbaniziranem srednjerazrednem okolju 21. stoletja, a na nek način v sebi vseeno nosijo lokalno patino. Mogoče ima pri tem prste vmes pregovorna avstralska sproščenost, ki v kombinaciji z že omenjeno duhovitostjo navidez šablonskim pop pesmim vbrizga izrazito subjektiven značaj.

Zvočno se Courtney Barnett giblje po širokem spektru lahkotnejše kitarske glasbe zadnjih petdesetih let. Na plošči najdemo melanholični alternativni country v slogu Jessice Mayfield, zasanjani dream pop, ki spominja na Warpaint, in jangle pop z vonjem po Angliji. Courtney uspešno in organsko meša žanre, na mestu skupnega imenovalca pa z roko v roki stojita njen stoični vokal in njena spretna poezija. Sinteza obojega kulminira v pesmi Avant Gardener, ki je s svojim slikovitim opisovanjem tragikomičnega vrtnarjenja ena izmed zabavnejših pesmi v zadnjem času, tako vsebinsko kot sonično. Gre za pravi indie hit in kot poslušalci si kar ne moremo pomagati, da med vsemi radovednimi sosedi, razmetanimi vrtovi in vročinskimi kapmi ne bi navijali za protagonistko, ki je navkljub zabušavanju in nerodnosti (ali pa prav zaradi tega) v bistvu ena izmed nas. 

Tudi ostali presežki so na prvi polovici plošče. Otvoritvena Out Of The Woodwork je bolj grenka od drugih pesmi, odlikujeta pa jo topel Courtneyjin vokal, ki spominja na glas Holly Golightly, in produkcijski prijemi, ki poskrbijo za resnično lepo uravnotežen miks retro kitar, klavirja in vintage orgel. History Eraser je intenzivna žurerska himna, idealna za razvratno zabavo petkovega večera ali poletno vozakanje z avtomobilom. Tudi ostale pesmi so več kot poslušljive, želeli bi si le, da bi bila plošča malce bolj uravnotežena. Po drugi strani pa je odlična taka, kot je, saj v tem stanju neposredno odraža sproščenost in jebivetrstvo resnično unikatne izvajalke. Courtney Barnett je rokenrol!