COWER: BOYS

Recenzija izdelka
16. 12. 2020 - 19.00

Human Worth, 2020

 

Ne duha ne sluha ni o tem, da bi našpičenost kitarskih godb iz britanskega podzemlja zamrla, nehala brbotati ali postala otopela. Zasedbe se bratijo prek zanimivih novih založb, nastajajo vse nevarnejši bendi raztopljene nravi, čvrsta linija fronte, ki jo ves čas rinejo naprej, pa vedno znova redefinira sfero udobja vseh vključenih. Čeprav gre za nebroj bendov, ki jih v današnji informacijski dobi brez težav spregledamo, je vseeno lahko zapaziti glasbeni obrambni mehanizem in refluks današnjega zmedenega trenutka. Čudni časi – radikalnejši bendi.

V današnjem osrednjem kritiškem terminu gostimo bend oziroma kolektiv Cower in njegov debitantski album Boys. Izdelek je izšel pod okriljem založbe Human Worth, ki se kljub mladosti in zgolj petimi izdajami lahko pohvali z naborom finih in pomenljivih glasb. Poleg danes obravnavane je v njihovem katalogu še plata angleških hrupnežev Modern Technology, kratka izdaja ambientalnega londonskega pianista Evana Gildersleeva ter imeniten prikaz razgrajaške otoške scene v dveh delih, imenovan Human Worth Vol. 1 in Vol. 2. Omenjena založba pa ni pomembna le kot povezovalni in prikazovalni člen otoškega podzemlja – del denarja od vsakega kupljenega izdelka gre namreč v dobrodelne namene.

Gareth Thomas, Wayne Adams in Thomas Lacey so daleč od novincev v težkokategornih godbah. USA NailsBig LadPetbrick, Silent Front, Yards in The Ghost of a Thousand so le nekateri izmed bendov, ki jih je trojica spravila v pogon. Zaradi naštetih, poslušanih in raznoliko neoprijemljivih, je kaj kmalu jasno, da so Cower še en radikal, ki z lahkoto prebije marsikatero žanrsko linijo in raje, kot da bi tam ostal, kar se da nonšalantno združuje glasbena protislovja. Bend je po rodovitnem druženju in idejnem zagonu hitro nabral material, katerega rezultat je graja moške populacije z imenom Boys. Pol ure dolg album je namreč poln zgodb o zlih, ničvrednih in sramotnih moških, fantih, ki zapostavljajo človeškost v marsikaterem ravnanju ali miselnosti ter predpostavljajo sovražnost do ženskega spola. Sicer se razločna in glasovno spremenljiva beseda v vokalu večkrat spreminja in polzi ravno tako kot same zgodbe ter glasba.

Spoj treh multiinštrumentalistov na plošči Boys težko dobi skupni imenovalec. Dejstvo je, da vsi sodelujoči že v prejšnjih projektih in bendih niso bili radi privezani za mizo, tu in zdaj pa je to še bolj očitno. Tudi ko v rokah držimo tris adutov hrupnega rocka, postpunka in gothic rocka, ki najbolj udarijo ven ob poslušanju albuma, žal lebdimo zelo daleč od pravičnih predpostavk. Če že, je to muzika, ki je brez šablonskega popolnoma razbremenjena omenjenih krivulj žanrov in pri kateri se želja po eksperimentu ponudi na vsakem koraku, ob vsaki potezi. Halucinogen je pravzaprav že start s komadom Tight Trousers and a Look of Intent, ki se na lahko in tekoče preliva, tako pa konstantno prikriva razcepljenost celotne plošče. Ko ta udari, ne prizanaša – pa naj gre za zbadljivo zaglitchano elektroniko, dostavljeno prek bobnarskega udara v uvodnem komadu, za očitno uspešnico industrialno-rockovske ofenzive v stilu starih dobrih Ministry, idealne za dandanašnji protiudar, kot je komad Enough, ali pa za s popačenimi klavirskimi srhljivkami prežeti Are You Shimmering Nightmare, ki vedno znova uprizori vlečenje napetega in hladnega ambienta nedoločljivega zaključka. Laceyjev glas ima več obličij, kar zna presenetljivo dvigati in nižati tla pod nogami že ob minimalni spremljavi. V pravkar poslušanem komadu v podlagi For the Boys denimo nosi vokal Morrisseyjev karakter, razprostrt nad spevno, nevsiljivo godbo, medtem ko v pesmi z naslovom Proto-Lion Tamer, ki spomni na novejši izraz Daughters, zaprepadeno in nerazločno ječi nad surovo mehansko zaletavostjo. Saxophone by the River je zapomnljiva curovska pesem, ki dokazuje zasedbin smisel za melodiko in aranžma na daljši rok, Midnight Sauce pa nosi otroka zasedb Depeche Mode  in Jesus Lizard.

Predvsem prva polovica albuma Boys predstavlja prevratne ideje, ki mogoče v nadaljevanju obvisijo nekje v zraku brez končnega udara, a z zadostno naperjenostjo v neznano, da se držijo pokonci. No, mogoče je to tudi cilj. Vseeno pa je treba priznati, da se Cower z vsemi oblikami neverjetno gladko pretakajo od protoizrazov do čisto svojskega in svežega v mirnem letu, pa čeprav tega poosebljata mračnost in zadušljivost – a kaj, ko je zraven še objestna grabežljivost.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness