Meat Machine, 2020

Zametke kanadske zasedbe Crack Cloud, ki jo postavljamo v središče današnje Tolpe bumov, bi težko opredelili kot običajne. Tisto, kar je namreč med seboj povezalo ustvarjalce danes sedemčlanskega kolektiva iz Vancouvra, v svoji osnovi ni bilo glasbeno ustvarjanje, temveč program za zdravljenje odvisnosti. Pevec, bobnar in obenem tudi bodoči ustanovni član banda, Zach Choy, ki je v tistem času že snoval lastni glasbeni projekt, je na poti iz brezna uteho našel v povezovanju z ustvarjalnimi posamezniki, ki so bili prav tako vključeni v proces odvajanja od drog, okrog njih pa se je nato postopoma formirala multidisciplinarna umetniška skupnost.

Pri Crack Cloud govorimo o kolektivu, ki se ne brani govoriti o svoji težavni preteklosti. Ravno nasprotno: v svojem vznemirljivo svežem postpunkovskem izrazu se nanjo prostodušno navezuje. Pri svojem delovanju, ki je zasnovano kot nekakšna skupnost, člani močno poudarjajo prav pomen vključevanja, destigmatizacije, odprtosti in nudenja opore ter izrazne možnosti ne samo glasbenikom, temveč tudi drugim ustvarjalcem. V kolektivu se najdejo vsi, od filmarjev do plesalcev. Na tem mestu gre izpostaviti izrazito močno vizualno komponento zasedbe, ki se izraža v stilsko dodelanih, pogosto šokantnih in atraktivnih videih. Vse, kar vznika iz dela Crack Cloud, zaznamuje neverjetna pretočnost skupine, saj ima v njen eklektični nabor vsakdo možnost vnesti lasten izraz, pri čemer lahko umetniško izražanje nastopi kot samoterapevtsko sredstvo.

Za zasedbo bi lahko rekli, da si sodeč po glasbenem izrazu ne želi biti prepoznavna izključno po eni stvari. Rada preseneča in se izogiba definicijam, zato tudi ni presenetljivo, da njen EP Crack Cloud iz leta 2018, ki je obujal postpunk ero 70-ih let, ne predstavlja najnatančnejše napovedi, kako se bo slišal njen najnovejši LP.

Prav tako kot so bili neobičajni začetki skupine, je neobičajen tudi eklektičen žanrski nabor, ki pa na albumu Pain Olympics učinkuje odlično. Zvočno potovanje po sicer kratkem, a izredno slikovitem albumu nas ponese po razslojenih občutjih posameznika, ujetega v oblaku odvisnosti, v svetu, zaznamovanem s postresničnostjo, s poganjanjem za hitrimi zmagami in ideološko razdvojenostjo. Strahu in klavstrofobiji sledijo nenadni momenti sreče, ki se na poti razblinijo ali drugače transformirajo. To se reflektira že v izjemni uvodni, talkingheadovski skladbi Post Truth (Birth of a Nation), ki iz značilno živahnega postpunka prehaja v nenadejane, sanjave zborovske pasaže, dokler tega optimističnega sentimenta ne prekinejo protestniško bobnanje in vzkliki: We are all post-truth.

Od tukaj dalje se Crack Cloud sukajo med elementi hip hopa, jazza, grungea in čudaškega popa, ki jih vizionarsko kombinirajo. Njihov prvi single The Next Fix (A Safe Space) predstavlja konkreten premik od postpunka prejšnjih EP-jev, saj se na njem na novo predajajo funkovskemu zvoku, obenem pa se v tej skladbi iz prve roke uzvoči in ubesedi preganjavica, ki jo poraja ujetost v primež odvisnosti. Komad Favour Your Fortune predstavlja ponovni prevrat v drugačno smer, saj band skrene povsem stran od rocka, v lo-fi hip hop sprevračanje z vihravim noise-raperskim podajanjem besedila.

Čeprav najmočnejše momente albuma Pain Olympics zaznamujeta boleča borba z odvisnostjo in protestniški gnev do izrojenega modernega sveta, pa Crack Cloud svoj nabor sklenejo nenavadno pomirjeno. Zaključna Angel Dust (Eternal Peace) s plastmi belega šuma in postrockovskih kitar vzpostavi končni občutek usihanja, letargije, morebiti celo sprejemanja. Ustvarjalci nam zatrjujejo, da je prihodnost polna dvomov in da naš občutek vrednosti preganja preteklost, najsi bo osebna ali kolektivna. Sedanjost je morebiti res polna preprek, situacija se na trenutke lahko zdi že humorno brezizhodna, pa vendar nam ostaja ravno to - temna snov za nadaljnje gnetenje. In Crack Cloud z aktualnim izidom dokazujejo, da se ravno to gorečno, protestno in neomajno gnetenje izplača in obrestuje.