Astral Spirits, 2020

Ob koncu leta mediji in spletne platforme tradicionalno pregledujejo knjige, filme, predstave in seveda tudi albume ter jih tlačijo na lestvice glede na odmevnost, kakovost, priljubljenost in še kaj. Vsak lestvičar ima lastno metodologijo, zanimivo pa bi bilo vedeti, kako se o seznamih odloča platforma Bandcamp. Kakšni so njihovi kriteriji razvrščanja in kakšna je možnost omembe na eni od prestižnih žanrskih lojtrc v poplavi vseh različno taganih izdaj? Preizpraševanju lestvičarstva botruje dejstvo, da je album Illusory Expansion odprtega kolektiva Crazy Doberman priplezal med 15 najboljših eksperimentalnih albumov leta po izboru omenjene platforme.

Crazy Doberman je otrok, ali morda raje mlajši brat, zasedbe Doberman, katere ustanovni člani tvorijo jedro z verige strgane, n-glave beštije, rojene v mestecu Lafayette v Indiani. Četverec brez krmarja v sestavi Aaron Zernack, Drew Davis, Jason Filer in Paul Baldwin se je za spremembo koncepta odločil po uspešnih jamih z Johnom Olsonom, človekom neštetih aliasov ter stalnih in občasnih projektov s pretežno nojzersko in eksperimentalno estetiko. Ljubitelji ameriških podtalnih zvočnih čorb in zmazkov se ga morda spomnijo iz naveze Wolf Eyes ali iz zasedbe Universal Indians, ki je ne gre zamenjati s free jazz kolektivom saksofonista in trobentača Joea McPheeja. Po skupnem koncertu v Indianapolisu, na katerem so ljudje skakali na oder ter soustvarjali glasbo, je kolektiv ugotovil, da je prav odprtost zasedbe in totalna improvizacija kot modus operandi pot do vrelca mladosti, ki bo starega psa osvežil, izostril in mu dodal prepotrebne norosti in idejnega zanosa. Tako je nastal Crazy Doberman, ki je bolj kot bend ideja in se lahko manifestira v kakršnikoli zasedbi, če je le dovolj … Crazy Doberman.

Improvizacijske odprte zasedbe seveda niso nikakršna novost. Na domači sceni tako deluje Alchemical Playgrounds bratov Sama in Marka Lasiča. Razen očitne razlike v zvoku, ki je v primeru Crazy Doberman veliko bolj surov, nojzerski, underground, pa vidimo podobnost v kvantiteti izdanega materiala. Ameriška zasedba je v tem pogledu še precej bolj ekstremna z okrog tridesetimi izdajami v preteklih dveh letih. Živi koncerti fantov z rajskega ameriškega srednjega zahoda spominjajo na performativne, maratonske dogodke v režiji zasedbe oOo s številnimi gosti, občasno dodanimi mešalci betona ali drugimi nenavadnimi scensko-zvočnimi dodatki. Sicer pa so Crazy Doberman zvočno veliko temačnejši, ambientalnejši, nagnjeni k dolgemu neprekinjenemu mešanju župe. Iz te mestoma izplavajo izbruhi gostujočih instrumentalistov v stilu free jazza, kar včasih izpade posrečeno, velikokrat pa brez pravega učinka in zatorej prežvečeno.

Večina izdaj kolektiva je izšla v samozaložbi, album Illusory Expansion pa je njihova prva izdaja pri prominentnejši založbi, in sicer pri teksaški Astral Spirits. Z izvrstno kuriranim katalogom se je ta v pičlih šestih letih uveljavila kot ena najrazburljivejših manjših založb v impro miljeju. Zasedbo je za to snemanje sestavljalo šestnajst članov, večina med njimi samoukih multiinstrumentalistov. Album je homogena celota, najverjetneje posnet v enem kosu, a naknadno razrezan na enajst delov. Potezo lahko, nalašč ali ne, slišimo v zelo kratkih rezih, ki nadležno prekinjajo sicer lepe zvočne prelive. Vsak komad ima svoj karakter ter zven in tvori samostojen, samostoječ kos šestintridesetminutne sestavljanke. S tem manevrom se zasedba Crazy Doberman lepo izogne ponavljanju vzorca neskončnega napletanja brez opaznih zvočnih odmikov, ki je bil značilen za večino njihovih preteklih izdaj.

Glede na številčnost zasedbe Crazy Doberman na albumu Illusory Expansion ustvarjalci delujejo zelo organizirano. Album pravzaprav funkcionira kot vnaprej pripravljena suita, kar je opazen in pohvalen odmik od nojzerske estetike, ki je zasedbo krasila v preteklosti. Hkrati pa je korak naproti jazzovskemu zvoku in načinu glasbenega razmišljanja, v grobem primerljiv s kolektivi, kot je bil zgodovinski Black Artists Group, ali pa morda Sun Ra Arkestra. Lok albuma močno zaznamujejo solisti, v vsakem kosu zgodbe je namreč v ospredju en instrument, trobenta, bas klarinet, tenor saksofon, akustična ali električna kitara, skoraj vedno s podporo mističnega elektronskega tepiha, redkeje v dialogu z bobni ali klaviaturami. Vse od naštetega nakazuje na to, da kolektiv vso maso posnetega in izdanega materiala analizira ter se iz tega uči in nadgrajuje.

A vendar jih je glasbeni premik pahnil na spolzek teren. Kot smo že omenili, velike improvizacijske zasedbe niso nikakršno odkrivanje tople vode, sploh s prepotrebnim samoomejevanjem takšnega sestava. Crazy Doberman so se z izkazanim dozorevanjem in iskanjem novega zvoka zasedbe morda nehote nekoliko priklenili na verigo. Ne glede na njeno dolžino pa to vsaj malo škodi njihovemu pedigreju. Hkrati izgleda, da jim je z izdajo pri založbi Astral Spirits uspel dober met, saj so se s tem približali tudi svobodnjaškemu jazzu bolj naklonjeni publiki. A v intervjujih se hkrati odrekajo označevanju z besedno zvezo free jazz in ga priznavajo zgolj za glasbeni vpliv.

Dejstvo je, da je album Illusory Expansion zanimiv in zvočno bogat. Velja pa tudi, da za prosto improvizirano, free jazzovsko, sodobno glasbeno ali kakršnokoli drugo glasbeno srenjo, ki se ji rado očita snobizem, ni nič novega, šokantnega, posebnega in lestvice vrednega. Zagotovo pa je zaradi pompa všečkarjev in podpornikov na Bandcampu vreden poslušanja in omembe. V označbo experimental, karkoli naj bi to dandanes že pomenilo, se da pač zapakirati marsikaj povprečnega in to ob podpori fenov pririniti med top albume spletnih platform. Ta sodba pa seveda ne pomeni, da se ne veselimo morebitne turneje in obiska domačih odrov tega utrganega kolektiva.