Sub Rosa, 2013

Pogosto pri spremljanju posameznih glasbenikov opazimo, da ti z leti, z vsakim delom ali glasbenim izdelkom poskušajo v svoja dela vnašati nove glasbene ideje, vzorce ali odkritja. Nekako to počnejo v veri osebnega in bržkone mnogi med njimi tudi zunanjega napredka. Tako sledijo bodisi sodobnim glasbeno-estetskim smernicam ali notranjim težnjam, s skupnim ciljem postati z vsakim novim delom resnejši ali enostavno bolj dovršeni glasbeniki. Enako bi lahko trdili, če bi se ozrli v dolgoletno glasbeno ustvarjanje Cristiana Vogla, ki je resda začel v plesnem podzemlju kot techno DJ, vendar je skozi leta prilezel na površje resne godbe, najprej v spoštovanja vrednega elektronskega producenta in končno tudi v eksperimentalnega zvočnega umetnika, ki z današnjimi deli presega vsakršne oprijemljive glasbene tokove.

Najnovejši studijski izdelek v Čilu rojenega glasbenika nosi pomenljiv naslov Eselsbrücke, h katerega pomenu se bomo vrnili malo kasneje. Bolj kot za album gre prej za kolekcijo ali bolje kompilacijo 10 skladb, ki imajo skupni koren ali vzorec skladanja. In prav ta vzorec ali, če hočete, matematični model je ključen za razumevanje pričujočega albuma. Vogel se je najbrž iz zafrustriranega občutka, ki pogosto obdaja vsakršnega umetnika, ki kot svobodni akter nemo in negibno občasno obstoji pred množico svobodnih izbir, odločil, da se bo odmaknil iz svojega udobnega ustvarjanja, ki ga vodijo predvsem subjektivni občutki, v svet rigidnih pravil numeričnih teorij. 

Vendar Vogel pri skladanju pričujoče glasbe ni slepo zaupal preverljivim matematičnim teorijam, ki stojijo za vsako elektronsko glasbo ali v tem primeru „computer music“. Prav nasprotno je matematika in vera v njene zakonitosti tu igrala nekakšno vlogo medija ali odrešitelja, ki je umetnika pripeljal iz zagate svobodne izbire. Tu se je Vogel naslonil na Xenakisove matematične teorije verjetnosti glasbenega skladanja, s katerimi je velikan sodobne glasbe želel ustvariti glasbo ali proces, ki bi bil popolnoma predvidljiv, čeprav ga istočasno sestavljajo popolnoma aleatorični elementi. Rečeno drugače, se je grški mojster s svojim miselnim in ustvarjalnim delom želel približati naravnim biološkim procesom.

Podoben koncept si je zamislil tudi Vogel, ki je skladal s pomočjo Xenakisove t.i. „sieve teorije“, ki ustvarja determinirane numerične sekvence iz naprej izbranih številčnih vrst. Vogel je za izhodišče vsega izbral praštevila, ki skoraj onemogočajo kasnejšo sinhronizacijo, kar glasbeno prevedeno pomeni kompleksno poliritmičnost in nenavadne harmonične zgradbe. Prek kasnejše aditivne sinteze je Voglu uspelo ustvariti pričujoče zvočne zgodbe, ki zvenijo vse prej kot formalno suhoparne. 

Skladbe na plošči Eselsbrücke tako delujejo zanimivo. Na trenutke, kot v skladbi „Snaker“ ali „Dual“, imamo skoraj občutek, da gre za žive zvočne dogodke, kot da bi bili priča kakšnemu kvartetu svobodno improvizirane glasbe. Prav barvni aspekt je tisti, ki je Voglu pri skladanju najbolj uspel. Omembe vredna je tudi forma, ki je vedno zelo nepredvidljiva, ampak se po večkratnem poslušanju lahko opazi neko bledo senco strukture. Vendar je s prostorsko razpršenostjo zvokov in ritmično strukturo uspel ustvariti kontrapunkt sozvočij, ki končno v nas gradi občutek, da je vse skupaj nastalo intuitivno ali, če hočete, prek improvizacije. Vendar prav improvizaciji in subjektivni svobodni razsodbi in izbiri, kot smo že poprej dejali, se je hotel Vogel s predhodno začrtano matematično matrico izogniti.  

Če se za konec navežemo na ime plošče Eselsbrücke, ki v nemškem jeziku etimološko nosi pomen analogije oziroma procesa spominjanja neke informacije prek čisto drugega predmeta ali objekta, nam postane jasno, kaj si je umetnik zamislil. Dejanski zvočni rezultat je zatorej več kot slušni objekt poslušalca. Gre za medij/vmesnik ali, bolje, če se navežem na besedo „Eselsbrücke“, za simbolično analogijo, ki nam zvočno pripoveduje, kako je Vogel prek procesa zapisovanja numeričnih vrst ustvaril nov zvočni pomen ali informacijo, ki nam je zdaj vsem na voljo. In prav odkrivanje simboličnega pomena, ki se bo razlikoval med poslušalci, postane za nas pomembnejši od same matematične teorije, ki stoji za njim, ali vprašanja večne delitve med tehniko in intuicijo, ki glasbo spremlja že vse predolgo. 

Vsekakor se je Cristian Vogel s svojim 15. studijskim izdelkom dokončno vpisal v polje resnih zvočnih raziskovalcev, o čemer smo se lahko v živo prepričali tudi z njegovim letošnjim nastopom na Sajeti.