ŠOP Records, 2020

Pristnost in namen sta dve prvini, na kateri se radi sklicujemo, ko govorimo o glasbi, podrobneje o folk glasbi in kantavtorstvu. Morda sta izrabljeni in pogosto težko oprijemljivi, a tokrat sta res neizogibni, saj se je na tapeto te Tolpe bumov prikradel lik, ki terja rabo prav teh iztočnic.

Slovenska kantavtorska scena zadnja leta deluje nekoliko suhoparno, njeni obrazi se starajo, mladi pa enostavno formo preradi komplicirajo. Njen odrešitelj, ki se s tem nazivom najverjetneje ne bi strinjal, se tokrat predstavlja s prvencem, ki je pristna refleksija avtorja, ki na tem svetu obstaja zato, da ga je ustvaril. Skratka priča smo nečemu res posebnemu in tokratna oddaja bo to brezsramno odražala, na momente pa celo zaplavala v teritorij fanboyanja. Bili ste posvarjeni.

Matej Kavčič se je kot Črn Škrat poslušalcem Radia Študent prvič predstavil na začetku leta v studijskem koncertu v oddaji Afterparty. Prav ti posnetki predstavljajo glavnino njegovega prvenca Demo kraclji v l'ajvarju, ki šteje devet komadov in impresivno minutažo ene ure in sedmih minut, če v zakup vzamemo tudi dva oziroma tri bonus komade. Preostanek albuma sestavljajo posnetki njegovega koncerta v ciklu Intimno, ki se odvija v Gala Hali, in enega komada, ki ga je posnel Škrat sam v neki koči. Albumi živih koncertnih posnetkov niso nič novega in ponavadi je njihova poanta prav to, da gre za minimalno obdelane žive posnetke, ki predstavijo komade v drugi luči, kot jih poznamo z originalnih plat. Črn Škrat se je zadeve lotil nekoliko drugače, saj gre namreč za prvo založniško predstavitev tega dela brez kontrastno spoliranega studijskega albuma. Surova narava zajema pripomore k temu, da komadi pridejo toliko bolj do izraza, Črn Škrat pa izpade izredno človeški. Album s takim neortodoksnim pristopom je  posledično svoje mesto lahko našel na samo eni domači založbi in to je seveda ŠOP Records, podtalna založba, ki že vrsto let predstavlja zanimivejše alternativne glasbene presežke, nedavno pa se je razcvetela in začela izdajati še toliko bolj širok nabor žanrov.

Demo kraclji v l'ajvarju predstavljajo zelo zrel prvenec in visok rang glasbene sposobnosti njihovega avtorja. Vodilna sila glasbe, ki smo ji priča, je nedvomno poetična pletenina besedila, s katero Črn Škrat pričara slikovit opis svojih misli, izkušenj ter potovanj. Svet, ki ga pričara, je seveda ta, v katerem živimo vsi, a skozi nekoliko bolj zanimivo prizmo avtorjeve lastne unikatne interpretacije. Besedni zaklad je bogat, hkrati pa uporabljen s premišljeno rezervo in brez zadržkov do rabe bolj splošnega jezika. Izražanje tako izpade zelo naravno, celo lahkotno. K temu seveda pripomore dobra raba glasbenikovega glasu, ki je bržkone ključnega pomena za interpretacijo. Škratu uspe drseti iz surovega recitiranja v burno razpevanje - s čimer nakaže tudi impresiven razpon in obvladanje svojega vokala - ve torej, kdaj graditi na intenziteti in kdaj jo porušiti.

Hvali se ne more izogniti niti njegovo domiselno igranje kitare, ki je poleg surove tehnične veščine dodatno popestreno z rabo odprtih uglasitev in ki predstavlja hrbtenico celotne zadeve. Inspiracijo prav tako črpa s pravega mesta; kljub temu da se sam rad poistoveti z glasbenim primitivizmom, so vidni razni elementi širše glasbene zapuščine, tako domače kot tudi tuje, ljudske in sodobne. Izvora njegovega zvoka ne moremo pripisati zgolj enemu ustvarjalcu in takšno predalčkanje s sklicevanjem na druge bi bilo sila neplodno.

Demo kraclji v l'ajvarju je demo izdaja zgolj v imenu, vsaj po mnenju recenzenta, čeprav se Črn Škrat s tem verjetno zopet ne bi strinjal. Pomisleka, ali gre za zadržanost pri priznavanju dela ali nedoseganje standardov konvencionalnega snemanja, za dojemanje te plošče sploh nista bistvenega pomena, saj sta kvaliteta komadov in performans več kot na nivoju. ŠOP se lahko torej pohvali s prvo folk plato med svojimi izlivi, in to ne zgolj s katerokoli folk plato, ampak z zelo močnim tekmecem za najboljši domači album leta.