samozaložba, 2023

Crno dete je beograjski trio, ki kombinira rock, pank, jazz, in vse združljive in nezdružljive odtenke vmes, kar bi lahko opisali s presenetljivo uporabo besede turbo – s pridevnikom, ki dovolj dobro zariše splošnejšo sliko o bendu. Pri njih je namreč vse ojačano do maksimuma, spremembe znotraj komadov so udarne, hitre in nepredvidljive, kar se še posebej izrazi na novem albumu Sv. Prompt, ki je izšel maja lani v samozaložbi.

Trio sestavljajo kitarist Damjan Brkić, bobnar Milan Bukejlović in saksofonist Tomislav Marjanović – Rale, ki je lanski turbo mešanici pridodal melodije z znatneje opaznejšim pridihom etna kot na njihovih drugih albumih. Opus zasedbe je raznolik, iz albuma v album prenaša trde pankersko-nojzerske tendence – od prvenca Riffs iz leta 2012 do plošče Neponovljivo, izdelka iz leta 2017.

Trio je nastal kot duo leta 2012, nato pa vzpostavljal lastno filozofijo premikanja meja zvoka in izvedbe glasbe, kar glasbeniki pokažejo tako na koncertih kot tudi pri ustvarjanju albumov. Za Sv. Prompt so tako iz komada v komad znova iznajdljivo spojili tri inštrumente, pri tem pa so se tokrat bolj osredotočili na jazzovske in etno variacije, ne da bi se poslovili od prvotne preference do agresivnejšega rocka. Na albumu tako kitara in bobni pripravijo osnovo, na katero so nanešeni sloji tulečega saksofona, ki pogosto preglasijo osnovo in v temačno nojz pokrajino vnesejo živahnejši pridih in dirigirajo skoraj celotnemu, napetemu vzdušju albuma.

Težko oziroma skoraj nemogoče je reči, da pri enem od komadov slišimo izrazito spremembo v kompoziciji albuma, da se tempo začne stopnjevati ali upočasnjevati; da je en komad takšen, naslednji pa popolnoma drugačen. V tem kaotično-hipnotičnem izdelku se zdi zastopanost izbranih žanrov enakomerna, vsak komad pa je vendarle mala enota zase – hkrati agresivna in nežna, počasna in dinamična. 

Tudi če se kakšen komad začne z mirnejšo noto, poslušalka ne more biti zagotovo prepričana, da je ujela duh komada in da se bo pesem končala tako, kot se je začela. Če na začetku prevlada specifična melanholija saksofona, postane po krajši ali daljši uverturi razgibana in preide v zapleteno igro kitare in bobnov. Takšne situacije najdemo denimo v komadih Tri dela tela, Kaktus i mleko in Diši na nož, medtem ko so preostale skladbe energične bolj ali manj od začetka do konca. 

Čeprav za novejše izdelke glasbenikov pogosto rečemo, da so dosegli zrelost, je v primeru tria Crno dete in njihovega aktualnega albuma morda bolje, da se takšnim besedam izognemo. Sv. Prompt je nedvomno poseben izdelek zasedbe. S kreativno in drzno uporabo saksofona in že uveljavljeno, veščo improvizacijo z močnimi rifi in bobni so glasbeniki ustvarili surovejši pank, ki se popolnoma ujema z dodatki jazza in etna. 

Ne bi torej radi dejali, da je album »zrelejši« ali »boljši« od preteklih. Vsak od njih je kompleksna zgodba zase, v katerih se nenehno kopičijo različni žanri; včasih izdelek vsebuje več jazzovskih in manj etno prijemov, drugič pa obratno. Zato jih težko vzporejamo, kajti vsak je na svoj način zrel, uravnotežen in poseben, navsezadnje pa je to tudi stvar preizkušanja meja, občutkov in želja glasbenikov.