Posh Isolation, 2022

Prehajanje med življenjskimi obdobji je zaradi svoje fluidnosti precej občutljiva tematika, saj meja, kdaj se ena doba konča in druga začne, zares ne obstaja. Žgečkljiva sta prav morebitna nostalgičnost in občutek staranja, ki se pojavita ob ugotovitvi, da nismo več otroci ali mladi, lahko se le staramo. Hrepenenje po starih časih se lahko pojavi tudi ko ne vemo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, zavedamo pa se dogajanja iz preteklosti, kamor bi se želeli vrniti. 

S temi dejstvi se v določenem trenutku sooča vsak, na novem albumu pa se tako počuti tudi danski producent Loke Rohbek, bolj znan kot Croatian Amor. Prehodi med življenjskimi stadiji so glavna tematika glasbenikove sveže plate, poimenovane Remember Rainbow Bridge in izdane marca pri njegovi založbi Posh Isolation, ki jo vodi s kolegom Christianom Stadsgaardom. 

Lokeja poznamo tudi pod psevdonimom Damien Dubrovnik in kot člana danskega sint pop tria Lust for Youth ter punk projekta Sexdrome. Jasno je, da obvlada različne načine ustvarjanja glasbe in da njegov okus obsega širok diapazon glasbenih stilov. Na trenutke pa se zdi, da umetnik še vedno ni prepričan, kam zares spada – v njegovih raznih sodelovanjih razpoznamo nežno otipavanje različnih žanrov. Za primer lahko vzamemo delo s švedskim producentom Varg2TM, s katerim sodeluje od leta 2018. Njuni izdelki so se odmikali od ambientalne glasbe in zaplavali z glasbenim tokom, značilnem za klube oziroma plesno glasbo. Tako je v zadnjem izdelku Body of Content razvidno močno koketiranje z eksperimentalno plesno elektroniko, o čemer je pisal tudi kolega Gabriele Steffe. 

Z albumom Remember Rainbow Bridge se Loke vrača k ambientalni glasbi, ki ga očitno najbolj mika in na kateri temelji njegov glasbeni opus pod aliasom Croatian Amor. Plošča je polna downtempa in občasno spominja celo na chilltape mikstejpe, ki so bili popularni na YouTubeu v prvi polovici prejšnjega desetletja. Kot v prejšnjih izdajah tudi na najnovejši ujamemo uporabo terenskih posnetkov in vokalov, kar že prerašča v njegov glasbeni podpis. Tokrat pa lahko poleg ustaljenih form ujamemo še močno eksperimentiranje s techno kicki, ki ostanejo v ozadju zakriti z omehčanimi in nekoliko nežnejšimi sinti. Na ta način celota vzbuja občutek, kot da bi grobe industrial dele omehčali zvoki, ki jih lahko vizualiziramo v podobe morskih valov. 

Ostrejše dele albuma slišimo šele v nekem razpršenem, prikritem podtonu, medtem ko so obdelani sinti vedno v ospredju. Surovi kosi s svojo destruktivno politiko spodbudijo našo napetost, ambientalno nastrojeni sinti pa držijo poslušalčevo pozornost. Zaradi takšne kombinacije se nam v resnici zdi, da je glasba nekje daleč od nas v preteklosti, s čimer je Lokeju uspelo uresničiti idejo plate. Na ta način je ena faza zamaknjena v preteklosti, vendar konstantno prisotna v naših mislih, tačas pa drugo fazo zares preživljamo v sedanjosti. Enako je z zvokom, razdeljenim na dominantnega v ospredju, ki drži našo pozornost, in tistega, izvirajočega iz nepričakovanih momentov, ki odzvanjajo in se jih zares zavedamo šele takrat, ko so že minili.

Rohbekovo nostalgijo lahko ujamemo tudi v sami glasbi, ločeno od sporočila, ki ga je glasbenik določil in tudi napisal v tekstu. Na albumu se skriva še podton hrepenenja in zmedenosti v odnosu do klubske muzike. Razvidno je, da je Loke tudi tokrat imel podobne misli kot pri ustvarjanju zadnjega projekta z Varg2TM, vendar je ostal pri poznanem načinu dela. Remember Rainbow Bridge tako vsebuje plesne dele, ki bi v sodobnih klubih vzbudili občutke evforije in zagona, po drugi strani pa imamo tudi sekvence, ki v potapljanju v ambientalo ne sodijo v tradicionalno dojemanje klubske glasbe. Zaradi tega dobimo občutek, da glasbeniku ni čisto jasno, v katero smer bi najraje zašel.

Čeprav smo bili dve leti brez klubov in smo klubsko glasbo dojemali kot idealiziran koncept, se je lanska izdaja Croatian Amor zdela kot pripravljanje na odmik od avtorjeve cone udobja, klasične mešanice ambienta in downtempo techna. V izdaji Body of content je šlo za plavanje po morju eksperimentalnega popa z veliko distrakcij in nepričakovanih delov. Tokrat je očitno, da klubsko okolje, nam nepoznano, ne sovpada z glasbenikovim ustvarjanjem. Še nekaj časa bomo glasbo, ki jo ustvarja Croatian Amor, tako poslušali v drugačnih okoljih, vsaj dokler se tudi sam koncept klubske glasbe ne spremeni. Občutljivost prehoda med eno življenjsko fazo v drugo je Loke apliciral tudi na prihodnost svojega glasbenega izraza, s katerim ugotavlja, da smo vedno hkrati tako otroci kot starci.