Ivory Antler, 2015

Zasedbo Crowhurst smo na valovih Radia Študent pred leti že predstavljali, čeravno sta bila takrat sestava in žanrski okvir tega fluidnega benda še precej drugačna, kot ju bomo zasledili na pričujočem izdelku. Konec leta 2012 smo namreč v Tolpi bumov poslušali album No Life to Live, ki je bil le eden izmed številne množice bolj ali manj eksperimentalno-nojzerskih plošč, ki so tisti čas kot gobe po dežju rasle pod kreativnim vodstvom Jaya Gambita in ob izdatni pomoči številnih sodelavcev. Med njimi velja omeniti vsaj domačega Nevena M. Agalmo iz Ontervjabbit, ki je svoj pečat pustil denimo na Crowhurstovih albumih Aghoree iz dvatisočdvanajstega in Memory-Loss iz leta 2013. S slednjega v podlagi poslušamo komad Floating Towards the Sun. 

Če smo pred tremi leti govorili še o nepregledni in rahlo shizofreni množici izdanih plošč pričujoče zasedbe, lahko na samonaslovljenem albumu Crowhurst govorimo o precej bolj rafinirani in izčiščeni viziji tega benda. 10- in veččlanske, večinoma internetno zbrane orkestre različnih sodelujočih, ki so pod Gambitovo koordinacijo oblikovali zvočno podobo prejšnjih albumov, je tokrat nadomestila okleščena in strnjena petčlanska zasedba. In če so se vplivi black metala, noise in ambientalne glasbe na preteklih albumih izrisovali v enigmatičnih obrisih in namenoma popačenih manifestacijah, se zdi, kot da so na albumu Crowhurst vse maske končno padle. 

Konec koncev smo leta 2015 in potrebe po pretvarjanju ni (več). Pravzaprav živimo v času, ko že dolgo ni bilo takih zahtev po tem, da prav vsi do zadnje potankosti izkoristimo svoj potencial in se svetu pokažemo v vsem svojem bistvu, pa četudi je le-to po nekaterih merilih sprevrženo. Weird is the new black. V teh okoliščinah je še privrženost black metalu, pa tudi drugim odvodom kovinskega žanra, postala kar nekako legitimna reč. In za njegovo ustvarjanje vam sploh ni treba zažigati cerkva in klati članov bendov, ki se do vas grdo vedejo. Fletno, ni kaj. 

Crowhurst so v svoji trenutni inkarnaciji tako dodobra izkoristili trenutno glasbeno klimo, ki je vsaj deloma naklonjena tako imenovanim ekstremnim žanrom, in se s preprostim naslovom albuma vrnili k svojim najbolj zgodnim počelom, k sebi in tistemu, kar njihovo izražanje najbolj zaznamuje. Donald Crowhurst je bil namreč britanski jadralec, ki se mu je pri poskusu, da bi s katamaranom prvi obplul svet, malo omračil um, kot temu rečemo; zapravil je tudi vse premoženje in si nato na morju vzel življenje. S pričujočim albumom se bend prepričljivo vrača k tematikam, povezanim s Crowhurstovo usodo, torej k odmaknjenosti, slabim odločitvam, trpljenju in končni pogubi. Omenjene teme so sicer v glasbi zasedbe vedno na nek način prisotne, a pričujoča plošča jih brez dvoma razkrije v vsej njihovi sonični in vsebinski veličini. 

Vse tisto, kar se je pri večini bendovega prejšnjega ustvarjanja utapljalo v feedbackih, terenskih posnetkih in bolj ali manj temačnih ambientalnih krajinah, je na aktualnem albumu namreč bolj kulisa za veliko bolj grandiozne in neizprosne riffe ter bobnarsko hrumenje, vse to pa je utemeljeno v raznolikih žanrskih intervencijah. Iz tega se v znatnem delu albuma izmenično utapljajo in vzdigujejo besedila oziroma Gambitov vokal, ki ga pri zadnji skladbi Luna Falsata nadomesti Eugene Robinson, ki smo ga z odličnimi Oxbow in triom L'Enfance Rouge že imeli priložnost slišati tudi na domačih odrih. Prav slednja skladba skupaj z uničujočo It is the Mercy predstavlja enega izmed vrhuncev tega izjemno suverenega albuma. 

Zdi se namreč, kot da Crowhurst mojstrsko razkosavajo vse grdo okoli sebe in iz tega gradijo nekaj novega, nekaj, kar spričo svoje prvotne narave še vedno ne more biti prav čedno v nobenem popularnem pomenu besede, je pa vsaj osmišljeno na način, ki nezgrešljivo in nadvse pristno orisuje nekatere bolj tesnobne vidike človekovega rezoniranja.