Više manje zauvijek / Gezellig Records, 2017

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo prvenec predstavnikov novega vala srbskega rocka, beograjske skupine Crvi. Album Piše nam se dobro je izšel na začetku februarja, dan pred njihovim nastopom na festivalu Ment, v sklopu katerega so v mali dvorani Kina Šiška odigrali zelo soliden koncert, na katerem so srž seta predstavljali prav komadi z dotičnega albuma.

Crvi so neke vrste superskupina, ki to ne želi biti. Nastali so kot ideja kitarista in pevca Damjana Babića po razpadu benda Kriške, katerega član je bil tudi bobnar Crvov Dragan Jovanović. Ekipo je Damjan po principu »kdo bo imel dovolj časa in ga cenim« dopolnil z Ivanom Skopulovićem iz Bitipatibi na basu in Borisom Vlastelico iz Repetitor na kitari. Kaj kmalu so se začele dogajati rošade, ki so v bend prinesle bobnarja Bitipatibi Marka Beninija in doslej v bendovskem okolju še neizkušenega Vladimirja Pejkovića na basu. Ivan Skolupović se je prestavil na bolj domačo kitaro, odhod Borisa Vlastelice pa je pomenil tudi rahel odmik od zvoka, bolj značilnega za Repetitor. Crvi so do sedaj koncertirali skoraj izključno v domačem Beogradu. Ena redkih izjem temu pravilu je Ljubljana, ki so jo do zdaj obiskali že dvakrat. Drugič na že omenjenem Mentu, prvič pa pred kakšnim letom v okviru Hrupnih večerov v Gala Hali. Takrat so poleg Crvov nastopili še hrvaški Pridjevi.

In prav ta koncert je bil za Crve zelo pomemben. Na drugi strani sveta, v Knoxvillu v zvezni državi Tennessee, je nek mladenič po imenu Ben T O Smith pred nekaj leti kupil album skupine Pridjevi, ki ga je očaral na prvi posluh. Bendu je začel slediti na socialnih omrežjih in tako nekega dne videl, da se jim v Ljubljani obeta koncert s srbsko skupino Crvi. Poslušal je še njihovo glasbo in jih kmalu zatem kontaktiral. Taisti mladenič je namreč vodja neodvisne založbe Gezellig Records, ki je nato poskrbela za ameriško izdajo prvenca Crvov, ki ga predstavljamo danes, Piše nam se dobro. 

In komu se piše dobro? Naslov albuma samoironizira beograjsko kulturno in rokenrol sceno, ki očitno ni v najboljšem stanju. Frontman Damjan Babić izpostavi predvsem nezainteresiranost domače publike za izvajalce iz drugih, sosednjih držav, sploh Hrvaške. Tekstovno je Babić precej redkobeseden in problemov, ki jih sugerira naslov, vsaj eksplicitno ne omenja. Besedila so pisana v prvi osebi in se, polna metafor, na prvi pogled zdijo introspektivna, a pod površjem se tu skrivajo tudi zametki družbene kritike. Glasbeno lahko Crve uvrstimo v spekter mladih rokenrol bendov s področja Srbije in tudi Hrvaške, kot so Repetitor, Straight Mickey and the Boyz in Punčke. No, rokenrol Crvov ni tako močan in udaren, kot je denimo rokenrol Repetitor. Rokenrol Crvov temelji na igri dveh električnih kitar, ki gradita kompleksnejši, a hkrati mirnejši duet. Na trenutke, kot na primer v bolj atmosferičnem komadu Sestra, majka, ja, ki je eden starejših in je nastal, ko je Vlastelica še igral pri Crvih, nam v spomin prikličejo tudi zgodnje Pixies. To je tudi komad, ki se na albumu pojavi dvakrat. Za zaključek se namreč ponovi še v živi izvedbi.

Album Piše nam se dobro zares ne izstopa v nobenem pogledu, a na koncertu vse skupaj deluje mnogo bolje. Temu priča že dejstvo, da je zaključna pesem, ki je posneta v živo, morda kar najboljši segment albuma. Če gre verjeti Damjanovim besedam, na naslednji album ne bomo čakali dolgo, nameravajo pa Crvi razširiti tudi instrumentacijo in eksperimentirati s klaviaturami, sempli ter drugimi metodami, ki v osnovi niso značilni za žanr, ki ga igrajo. Vsekakor je to korak v pravo smer, ki bo, upajmo, bolj definiral bend in ga ločil od mnoštva izvajalcev podobne glasbe, ki delujejo v regiji. Kako se bodo tega lotili, bomo po vsej verjetnosti lahko slišali na vmesnem EP-ju, ki bo deloval kot neke vrste most med starejšim in novim zvokom. Paziti  morajo le na to, da se »moderniziranja« lotijo na pravi način.