Metal Blade Records, 2022

Švedske vasi že vrsto let hrupno odmevajo od zvokov metalske nesnage. Bržkone v vsaki podzvrsti kraljujejo bendi iz te severne države in s postmetalom ni nič drugače. Letos pa je čez reko, iz rodnega kraja benda Umeå, vse do nas zadonelo ob vrnitvi imenitne zasedbe Cult of Luna. Raziskovalci atmosferičnih vod metala kljub karieri, ki traja več kot dve desetletji, ne kažejo znakov izčrpanosti, saj so 11. februarja izdali deveti dolgometražec The Long Road North.

Z bogato diskografijo se je bend vžgal v možgane mnogotere poslušalke, njihove sludgerske rifaže pa pogosto zasledimo v večernih oddajah. Pod našim drobnogledom so se nazadnje znašli že davnega leta 2013, ko smo recenzirali njihov šesti album Vertikal. Že takrat je zasedba izrazila naklonjenost konceptualnemu pisanju glasbe. Industrijski, postapokaliptični Vertikal je navdihnil film Metropolis, naslednik Mariner pa je obravnaval vesolje in njegovo raziskovanje. Bend obenem že več let vztrajno širi svoje žanrske okvire; vse, od skromnih hardkorovskih začetkov do sintovskih prigod Mariner, je zasedbi prineslo sloves mojstrov.

Cult of Luna vehementno odstopajo od tradicionalne strukture pesmi in svoj prostor najdejo v dinamični, počasno razvijajoči se glasbi. Govora je torej bolj o pripovedništvu kot pa o tradicionalnem »verz, chorus, verz« pesmopisju. Najnovejši album pa premakne tematsko sfero iz univerzalne v osebno. Nadaljuje zgodbo lanskoletnega EP-ja The Raging River, na katerem je gonilna sila projekta Johannes Persson pri ustvarjanju zavestno opustil zunanje koncepte in se preprosto osredotočil na izražanje svojih muk. Rezultat je kratkometražec osebnega kaosa, The Long Road North pa je metafora za pobeg iz tega vrtinca. Pevec duševno še ni bolje, vseeno pa naredi korak v to smer in predeluje zadnjo etapo emocionalnega raziskovanja, ki se je začelo že na plošči A Dawn To Fear.

Švedi svoje opustošenje ponovno zavijejo v kanček skrivnostnosti, in čeprav je bitka med svetlim in temnim velikokrat konceptualen kliše, je Cult of Luna ne izrabljajo kot modno muho. Pravzaprav ne gre toliko za boj med elementoma, temveč za njuno gibanje, podobno plesu. Počasno gnetenje kitarskih linij postopoma izgoreva v prostorne in epske odzvene čistejših not, ki jih zvesto spremlja ritmični napad bobnov Thomasa Hedlunda. The Long Road North je zasedbina najbolj dinamična plata, ki obenem ponazarja njeno evolucijo v atmosferičnem sludgeu. Bend neumorno slika prikazen duha moreče severnjaške pokrajine, ki poslušalko ob puščobnih vokalih potisne na rob obupa, pa čeprav samo zato, da jo ponovno povzdigne; prav ta izmenični tok občutkov pa je najmočnejša točka plate.



Album je z zajetnimi 69 minutami dolžine za poslušalko zahteven, vendar marljivost nagradi s poglobljenim zvokom. Razumljivo je, da zasedba s takšnim pristopom k izpopolnjevanju zvočne slike in pisanjem zahtevnih komadov tvega monotonost, vendar se tej izogne s stilsko razgibanostjo in nekaj presenetljivimi sodelovanji. Enega bolj domiselnih komadov, Beyond I, ki je nekakšno zavetje pred preostankom albuma, so Cult of Luna ustvarili skupaj s švedsko glasbenico Mariam Wallentin, sicer članico progresivnega jazz dvojca Wildbird And Peacedrums. Del plošče sta soustvarila tudi člana francoskega indie pop benda Phoenix, pesem Beyond II pa izkoristi talente kanadskega saksofonista Collina Stetsona. Vsa ta mešanica znanja in oseb tako tvori album, ki je pravzaprav prerasel vizijo jedra benda in pustost prepreči tako, da postane večji od delov, iz katerih je sestavljen.

Kadar imamo opravka z zasedbo, ki ima tako bogato zapuščino, se ponavadi upravičeno sprašujemo, kam zares še lahko peljejo svojo zgodbo. Pri Cult of Luna so občutki nasprotni. The Long Road North je hvaležna dodelava starega zvoka, ki sebi v prid koristi znanje in navade, pridobljene z leti. Ples med svetlobo in temo se po 69 minutah konča, ne pa tudi naš miselni tok. Ostane nam osvežujoče hrepenenje po zgodbah, ki nam jih Švedi še lahko napletejo.