Tokrat se v Tolpi bumov soočamo z dvema ne ravno smiselno povezanima izdajama, kljub temu da bi vse glasbe prihajajoče ure na Radiu Študent lahko izpeljali iz osnovne potrebe po upiranju – ne toliko žanrskim kalupom kot predvsem enostavnim formulaičnim rešitvam in jasni stilski ali metodološki ustaljenosti. Naj predstavljamo najnovejše delo najmlajšega velikega izolskega beatoklepača .čunfe – torej njegov za rx:tx nedavno izdani Venture EP … V drugi polovici pa se posvečamo kar precej bolj umazanemu teku z najnovejšo izdajo projekta Shit and Shine, tokrat za Editions Mego … Shit and Shine je sicer disruption manager, ki mu na Radiu Študent sledimo že lep čas, vsekakor pa je tokratna priložnost pred njegovim ljubljanskim koncertom v klubu Gromka na Metelkovi torej prav posebna priložnost.

.čunfa: Venture EP (rx:tx, 2017)

V prvem delu pa se torej najprej posvečamo .čunfi in njegovemu Venture EP, ki v kontrastu z drugo izdajo tokratne Tolpe zveni že skoraj kičasto, vendar je ravno v tem tudi nekaj zelo smiselne navezave – torej na .čunfino odprtost, elastičnost in odločnost v raziskovanju potencialnega repertoarja.

Venture EP v primerjavi z njegovim lanskim albumom in EP-jem izpade skoraj sredinsko, tudi sladko … Vendar njegovo gibanje skozi izdaje, njegovi preskoki in smiselne razlike v zvočnih koncepcijah njegovih dosedanjih skupkov glasbenih kosov nikakor ne nakazujejo pragmatične poti k poslušalcem, prilagajanja ali izvajanja kompromisov. Nova izdaja je zvočno še konsistentnejša kot njegov lanski EP, vendar hkrati tu tokrat ne gre za linearno, pripovedno konsistenco, pač pa za konsistenco v metodi ter posledično za konsistenco v relativno umirjenejšem, manj divjaškem, manj robustnem zvokovju. Gre torej za izrazito kratko izdajo, namenjno showcasu .čunfinega dela s specifičnimi sampli – sampli strunskih inštrumentov - oziroma še bolje – z razpoloženji teh samplov.

Prva polovica EP-ja se igra s folkovskim semplovjem, druga potem z mehkejšim, polnejšim, a strunsko manj specifičnim kitarskim semplovjem. Vsaka polovica torej zavzame določeno držo do razpoloženjsko močno zaznamovanega semplanega materiala ter izvede reinterpretacijo, umestitev v svet inštrumentalnega beata. .čunfa je v tem zelo uspešen, preprosto mu premestitev z vsemi štirimi kosi uspe na izjemen način, skoraj strašljivo organsko, lahkotno in pač učinkovito, predvsem v primerjavi z mnogimi hip hop produkcijami, ki poskušajo podobno, največkrat na enkratnem primerku – enem komadu, uspešno ali neuspešno. Morda je .čunfina zmaga tu bolj dejstvo, da je razvil način in metodo in modus, v katerem taka premestitev deluje, kot to, da je naredil po dva ali štiri dobre, izstopajoče beate. In to je linija, ki veje tudi iz širšega .čunfinega dela.

Mladi Izolan je izrazito spreten z zvokom in razpoloženjem, ta njegova spretnost pa izhaja iz gradnje od spodaj navgor, iz poskusa z zvokom ali semplanim kosom, iz premestitve, in torej ne toliko iz dobrega/posrečenega najdenega vzorca, ki postane središče gradnje beata, kar je način, na katerega deluje večina takšnih obrtnikov. Tak princip .čunfo izrazito razločuje od večine svoje bližnje in daljne stilske okolice. Venture EP nam skozi jasno demonstracijo takšnega .čunfe do sedaj najjasneje razkrije njegov prvi stav v glasbi – zvedavo, odprto ustvarjanje zanimivih, zahtevnejših inštrumentalnih beatov. Venture EP kot .čunfina izdaja ne bo kotiral najvišje, vsekakor pa bo ostal kot hud zaznamek predvsem za tiste izmed nas, ki radi beležimo premike in posebnosti, stejtmente produkcije in glasbe. Kar je - sploh v relaciji do .čunfe - zdaj že prav magično, sploh za njegovih 18 let. Lani nas je šokiral oziroma že kar dezorientiral z dvema izjemnima zaokroženima izdajama, letos pa zaenkrat tale dragulj za sladokusce. Ta producent se nam torej daje v vsej svoji moči. Mi pa lahko le gledamo in se v-življamo oziroma … zapisujemo.

Shit And Shine: Some People Really Know How to Live (Editions Mego, 2017)

V drugi polovici tokratnega zaznamka Tolpe bumov pa se spuščamo po toboganu, navlaženem z novimi, tako pravijo, proto ne-glasbenimi žolčnimi izcedki najbolj PR-ovskega kontra kreativca med kreativci – Craiga Clousea alias Shit and Shine. Projekt Shit and Shine, formacija v stalni reformi, ki se skozi vsakič ponovne vzpostavitve in stilske stejtmente – torej vakič znova postavi v kontra smer, kontra sami sebi in poslušalcem, nam je v zadnjih letih ponudil precejšnjo širino diskografskega repertoarja, v živo pa mite in ne-mite, resne glasbene dogodke, popolnoma razcepljene od samih sebe, ne-dogodke, kontra-dogodke, bende skozi ne-bende … Skratka, en konstanten glasbeni, stilski in zasedbeni paradoks, stlačen v predal nad predhodnega – nad prejšni paradoks … in tako dalje, ad infinitum.

Njegov novi album Some People Really Know How to Live za Editions Mego je spet trans-žanrski konglomerat na ritmičnih poskusih osnovanih zvočnih zmazkov, ki še najbolje fukcionirajno na podlagi koncepta ritmične – bodisi beatovske, bodisi (ob)klubske muzike, vendar pa je tisto, kar Shit and Shine razločuje od podobnih sodobnih producentov, začenši na primer z Actressom, pač dejstvo, da se Clouse s svojimi kosi ne poskuša približati ne eni ne drugi skrajnosti, da je v osnovi predvsem izrazito DIY - skoraj anything goes - nojz, lahkoten non-music ustvarjalec, brez posebne agende (čeprav radikalno ne-konformen), ki pa mu uspeva ustvarjati kose s smislom, dober in hvaležen, raznolik diskografski material. Tu je torej utelešen paradoks nojzerskega, kontrakulturnega stejtmenta v razvitem tržnem kapitalizmu, ko sistemsko mesto zajebantskega disruptivnega manijaka z zajčjo masko de facto ne obstaja več.