Rough Trade, 2025

Ko slišimo glasbo z albuma Snakeskin, nam domišljija izriše podobe urbanega kaosa velemest. Slab zrak, ki se dviga iz kanalizacijskih jaškov, podgane, ki se plazijo po kupih nepobranih smeti, in nepregledne množice ljudi, ki živijo v skupinski anonimnosti. Vse to je zajeto v zvoku darkwave projekta cutouts. Dejstvo, da glasbeniki prihajajo iz New Yorka, naši domišljiji pomaga ustvariti še konkretnejše podobe specifičnega glasbenega podtalja. Snakeskin je dokument tega velemesta, uteleša mešanico romantične ekscentričnosti, zajete v filmu Manhattan, in popolne moralne izrojenosti, ki je tako grozovito upodobljena v Scorsesejevem Taksistu.

Cutouts je projekt multiinštrumentalista Alexa McKaya, ki ga poznamo predvsem kot basista v triu Nation of Language. Triu se je pridružil leta 2022, a je ob paru Ian Richard Devaney in Aidan Noell ustvarjalno tretje kolo. Zato je tudi po prihodu v zasedbo nadaljeval solo projekt cutouts, ki ga je ustanovil leta 2016. V skoraj desetletnem ustvarjanju je izdal dva EP-ja in številne single, v začetku februarja pa smo dočakali tudi prvi dolgometražni album. Glasba s prvenca je v primerjavi z muziko Nation of Language surovejša in temačnejša, skladbe pa so namesto na spevnih melodijah zasnovane na poudarjenem plesnem ritmu. Komadi so na pretočne platforme kapljali od leta 2021, ko je cutouts v svet poslal singel Zeke. Da je skladba kar nekaj let starejša od najnovejših stvaritev, slišimo v bolj kitarski usmeritvi, s čimer precej odstopa od že tako trhle rdeče niti albuma. Ploščo v celoto veže predvsem ezoterična mešanica romantičnega hrepenenja in temačnega surovega poželenja.

Kitarske zareze v skladbi Zeke niso najboljša reprezentacija plošče, ki z naklonjenostjo darkwavu sodi predvsem v zatemnjene plesne klube. V tovrstno okolje nas zapeljivo posrka začetek plošče, prvi komad Narc s šepetajočim vokalom, ki ga prežema odmev. Surovo poželenje zaradi besedila »baby I'm a narc for your love« spominja na zasedbo Nine Inch Nails, predvsem na ploščo Downward Spiral. Ponavljajoče se besedilo pridoda k hipnotičnemu občutku komada, dosledno praskajoče brnenje v ozadju miksa, ki spominja na pregorelo žico, pa v komad vnese še pridih strahu pred na videz neizbežno eksplozijo.

Plošča se v nadaljevanju redko vrne na raven komada Narc, kar je zagotovo posledica tega, da je album nastajal več let in da je pri tem sodelovala cela plejada glasbenikov. Ob posameznih kitarskih vpadih je za album značilna predvsem kombinacija sprogramiranih bobnov in raznolikih sintovskih vložkov. Prevladujejo hipnotične in temačne melodije, ki ploščo zastavijo na enakomerni plesni osnovi. Te namenoma zmanjka v inštrumentalnem komadu Path of Totality, intermezzu z atmosferično filmsko podobo, ki poslušalca drži v rahlem nelagodju, podobno pa velja za hladni zaključek albuma. Skladba Roadshow z minimalistično zasnovo, pri kateri v ospredje stopijo vokali, uspe pozornost ohraniti, ob koncu pa poslušalca pusti v melanholičnem razpoloženju.

Path of Totality in Roadshow sta edina komada, ki opustita plesno nastrojenost in spremenita razpoloženje na sicer ne pretirano razgibani plošči. Poleg skladbe Narc je drugi vrhunec plošče inštrumentalna skladba Hydra s podobno ritmično zasnovo kot komad Firstborn, le da je Hydra bolj dovršena. Vsebinsko se na plošči izmenjaje pojavljata temi romantičnega hrepenenja in surovega poželenja. Uvodni komad Narc preveva temačnost, naslednik Sore pa denimo vzbuja obratno občutje. Prikliče nostalgijo po navidezno preprostejših časih mladosti in je z mehkejšim zvokom, ki spominja na zgodnje MGMT, primeren tudi za širše poslušalstvo. V podobnih prizadevanjih je cutouts neuspešen pri komadu Cowgirl, ki je nastal v sodelovanju z indie folk glasbenico Tomberlin. Da album precej niha v kvaliteti, pokaže tudi pozabljiva skladba Bloodsucker, ki z rahlo atmosferičnimi nastavki izzveni kot poceni imitacija Radioheadov.

Cutouts je najuspešnejši, kadar pripoveduje zgodbe v obliki kratkih vinjet z industrialnim podtonom. Pritegne z orisom izzivalnih podob newyorškega podzemlja in ritmičnimi okraski, ki so najizrazitejši v komadu Paw of the Monkey. Skladba s ponavljanjem fraze »are you not entertained« neposredno sprašuje po našem doživljanju albuma, in v takšnih odsekih je odgovor nedvomno pritrdilen, toda to ne drži za celo ploščo. Album Snakeskin je torej izdelek precej mešane kvalitete. Videti je, da ni bil ustvarjen kot celovit projekt. Bolj kot za jasen koncept gre za nabor komadov, ki jih je McKay v obdobju zadnjih štirih let ustvaril z različnimi glasbeniki. Ta kolaž določenega ustvarjalnega obdobja pa nam kljub vsem nihanjem predstavi nedvomen potencial projekta cutouts. Če se bo McKay v prihodnosti bolj posvetil ustvarjanju lastne glasbe, smo lahko upravičeno polni pričakovanj. S prvencem Snakeskin je namreč že ponudil nekaj presežkov temačnejše postpank godbe.