Klopotec, 2020

Priba in Čuk, v Københavnu ugnezdena slovensko-poljska krilata naveza, je po dveh letih skupnega koncertnega čivkanja, ščebetanja, cvrčanja, tapkanja in ostalega zvočenja svoje glasbene misli zavila v prvenec Bivališča. Kaja Draksler, od katere smo že vajeni, da v svojih projektih z besedo namiguje na raznolike geografske in kulturne koordinate, se je tokrat združila s tolkalistom Szymonom Gąsiorekom, med drugim sicer članom zasedb Pimpono Ensemble, The Love And Beauty Seekers, Wood Organization ter I Love My Mother. Poljsko poimenovan dvojec pa na slovensko naslovljeni plošči z dvojnostjo nadaljuje še pri naslovih skladb in pravljični vsebini določenih kompozicij.

Dvojnost, ki jo srknemo s prvim vtisom projekta Czajka & Puchacz, se do neke mere nadaljuje tudi v zvoku, a prav tam doživi tudi najbolj brezstičen preplet. Kot Gąsiorek, takisto Draksler poprime za tolkala, ki živijo v intenzivno melodičnem svetu. Ritem in harmonija se tako zlijeta na neverjetno osvežujoč, neklišejski način. Še ena zvočna specifičnost, ki smo je že vajeni iz preteklih projektov in ostalih zasedb Kaje Draksler, je velik poudarek na trodimenzionalnosti zvočne slike. Priba in Čuk sta namreč s pomočjo mojstrskega posnetka klopotca Iztoka Zupana, ki je njun zvok zajemal avgusta lani v Cankarjevem domu Vrhnika, uspešno predstavila akustično senzibiliteto projekta. Poleg prostorske orientacije imamo tu v mislih tudi očiščenost vsebine, ki raje kot z balastom operira s tišino. V skladbi Pelikan se ta zvoka polna tišina denimo odslikuje v skrbno doziranih zadržanih dihih, muzika pa se skorajda popolnoma umakne tudi v trenutkih, ko stopijo v ospredje izseki pravljic.

Prav pravljična pa je tista dimenzija, ki nas najbolj čvrsto ujame v plošči Bivališča. Osem kratkih in dolgih bajk pianističnega tolkalizma oblikuje brloge bolj in manj resničnim bitjem in bitjecem, namesto medklicev pa lahko skačemo po skupno šestih lužah. Prva nas v podzemni širjavi pozdravi Ludzka Ryba, ki v najdaljši kompoziciji ob zvokih sinkopiranih palčk, upočasnjenih glasbenih skrinjic in pohitevajočega plesa po klavirskih tipkah deluje zelo zračno in presenetljivo vedro. V višave nas spelje monotoni Pelikan, za njim pa skočimo v prvo, Eno lužo. Mokra variacija se ponovi še dvakrat, čez en komad nas namreč pričakata Dve luži, ravno enako razdaljo naprej pa se obetajo še Tri luže. Po prvi premočenosti srečamo Mrowisko, ki kolonizira nešteto drobcenih zvokcev, glissandov in žvižgov, po drugi pa se magična zasedba razširi na Wszyscy leśni lokatorzy. Med njimi je za naše občinstvo gotovo najbolj prepoznaven namrgoden glas Zvezdice Zaspanke, ne umanjka pa niti referenc na poljsko pravljično izročilo. To se še enkrat ponovi po tretji deževni eskapadi Tri luže, v skladbi Muchomor koncertowy, ki nam ponudi tudi najbolj sintetičen in zgoščen zven na plošči. Iz subtilne psihoanalize vzorcev iz otroštva smo tako pahnjeni proti krhko ograjeni bodočnosti.

Nekakšen poenostavljen lok, ki ga v plošči Bivališča spleteta Szymon in Kaja, se razpenja od minimalizma k maksimalizmu, a vseskozi brez nepotrebne navlake. Vanj zapleteta pozornost do zvočnih artefaktov po vzoru musique concrète, komponirano izmenjujeta z improviziranim, v etno prebliske pa nenadoma zavedeta celo vplive popularnih godb. Po izjemno atraktivnih videih in živih nastopih, na katerih si z zvočili vseh oblik in velikosti ustvarjata čarobno igrišče, je v veselje prisluhniti tudi celostnemu, v lično embalažo zavitemu proizvodu. Kos glasbene umetnosti, ki smo mu priča, je resda magično potovanje, za katerega ne potrebuješ fizičnega premika, a muzika – in še posebno ta specifična radoživa muzika – je gotovo ključno drugače absorbirana v stvarnem svetu. Po vseh odpovedanih spomladanskih dogodkih bi bilo tem novodobnim basnim bajno biti priča tudi v telesu.