DÉBRUIT & ALSARAH: Aljawal الجوال

DÉBRUIT & ALSARAH: Aljawal الجوال

Oddaja
10. 12. 2013 - 19.00

Soundway, 2013

 

Naveze elektronskih producentov in bolj “eksotičnih” vokalistov, recimo raje pevk in pevcev drugih godb, niso nič novega. Če se osredotočimo na črno celino, je ena nedvomno bolj markantnih in posrečenih navez pred več kot desetimi leti izdan plošček Frederic Galliano and the African Divas. A prve tri sekunde albuma Aljawal, ki sta ga zakuhala sudanska pevka Alsarah in francoski producent Débruit, spomnijo na nekaj še starejšega in nekaj popolnoma drugačnega. Na blasfemijo, ki si jo je drznil zlepiti britanski dvojec Coldcut, ko je za remiks uličnega, newyorškega hiphopa Erica B-ja in Rakima na bit prilepil vokal Ofre Haze in s tem požel tako zgražanje kot občudovanje.

A plošček Aljawal, ki si ga v uho mečemo v današnji Tolpi, seveda razen sekundne, naivne zvočne asociacije z remiksom komada “Paid in Full” nima nobene zveze. Mogoče le to, da je prav ta remiks že leta 1988 nakazal, da grejo programirani ali semplani bobni precej dobro skupaj z vokali godbe, ki ni osrednji produkt hegemonije zahodnjaškega trga in ki je namenjena bolj petičnim, specializiranim in eksotičnim okusom.

Točno petindvajset let kasneje prakse združevanja elektronskih in afriških glasbenih praks niso nič nenavadnega. Če se obrnemo na zahodnoafriški prostor, smo pred kratkim lahko preverili precej posrečeno navezo Owiny Sigoma Band in če se obrnemo na vzhod, naletimo na navezo sudanske pevke Alsarah in francoskega producenta Débruita oziroma bolj natančno povedano, “na moderni poizkus v sudanski godbi, skozi sonično lečo producenta Débruita in eterične melodije v Sudanu rojene pevke Alsarah”. Ta se je iz rodnega Khartuma preselila v Jemen, ko je bila stara osem let. In leta 1994 je bežala še enkrat. Ko je v Jemnu izbruhnila kratka državljanska vojna, se je preselila v ZDA, kjer živi še danes. Débruit je producent, ki ničesar ne prepusti naključju. Njegove plošče, njihovi ovitki, videospoti in nenazadnje njegovi živi, občasno pravi bendovski nastopi – vse je vedno natančno premišljeno in dodelano v nulo. Zanimanje za druge godbe je nakazal že pred leti na svojih EP-jih, ko je semplal tako turške kot tudi zahodnoafriške žlahtne popularne viže in osvojil srca raznih trendseterjev, od Gillesa Petersona do Benjija B-ja.

In od kod zanimanje za afriško in natančneje sudansko glasbo? Débruit pravi, da ga to pogosto sprašujejo in da je moral kar malce premisliti. Morda še iz časov, ko je kot mulec obiskal Sudan in že takrat bil fasciniran nad lokalno kulturo, glasbo in predvsem nad tolkali. Pri sudanski glasbi mu je všeč, da pogosto ne gre za marketing, in to v času, ko je marketing pogosto postavljen pred glasbo. Vseeno se moramo vprašati, ali ni tale projekt vsaj malo povezan tudi z nedavno zbujenim zanimanjem za vzhodnoafriške godbe, z (mini)trendom, ki je stresel zahodnjaške publike predvsem preko ethio jazza in njegovega ambasadorja Mulatuja Astatkeja? Če dodamo, da je album Aljawal, ki sicer v prevodu pomeni Popotnik, izdan pri britanski specializirani založbi Soundway, ki je v preteklosti že postregla s ponovnimi izdajami prav Astatkeja, potem je odgovor ja. Če ne drugega, bi Débruit in Alsarah brez tega širšega zanimanja za vzhodnoafriške godbe vsaj težje našla založbo, ki bi njun projekt podprla. 

Album Aljawal je rezultat dvoletnega medmrežnega pinkponka med Brooklynom in Brusljem, torej med mesti, v katerih živita njegova protagonista. Débruit ali kot mu pravijo, “čarovnik sintov” se uspešno spopade z organskimi sempli sudanskih godb, s tamkajšnjimi specifičnimi melodikami in ritmi. Nekoliko manj drzno in avanturistično kot v preteklosti jim dodaja programirane bobne, pogosto kar Rolandove 707 ritem mašine in seveda sintetizatorje. In če tale zapis obrnemo, Alsarah se nadvse uspešno spopade s skoraj klubskimi ritmičnimi zankami in sint linijami. Morda je prav neposiljenost, harmonična skladnost Alsarinega vokala, semplov in sintovskih melodik tisto, kar popolnoma prepriča na albumu Aljawal. In še posebej je treba izpostaviti navezo desetletja starih semplov in ritmično melodične sintetike, ki za razliko od večine približno podobnih pobud skupaj dejansko diha.

Débruit, eleganten kot vedno. Morda še malo bolj. In malo manj ošter, manj drzen, manj odfukan, z manj ritmičnimi premetavanji in z manj vpijočimi sinti. Tokrat pač ne dela sam in mora iz rokava stresti prav vse svoje producentske veščine. V sodelovanju s samozavestno pevko Alsarah, ki se ne pusti zmotiti, čeprav jo spremlja vsaj rahlo nenavadna spremljava. Suverena demonstracija, da je tudi zvočno razgibana stilska nametanka nekje med evropskim klubovjem in sudansko savano lahko povsem koherentno, občasno razburljivo poslušanje.

Débruit & Alsarah - Jibal Alnuba

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.