Débruit: From the Horizon

Civil Music, 2012

Francoski zabavnež scene “beatsov” in basov Débruit, v passportu mu sicer piše Xavier Thomas, je po seriji malih plošč v zadnjih treh letih le postregel s prvencem, ki je hkrati nadaljevanje sloga, v katerem je domač, torej sloga posebnih, nekvantiziranih gruvov, na prvi posluh nerodno, a učinkovito naseckanih semplov čudnega izvora in igrivih synthov. In je hkrati tehnični presežek tega sloga, saj je From the Horizon nedvomno njegov najkompaktnejši in najbolj skoncentriran izdelek doslej.

Francoski prostor ima posebno mesto in dolgo tradicijo v plesnih kulturah. Od Laurenta Garniera preko pariških houserjev in ekscentrika Mr. Oiza so se v zadnjih petih letih v Franciji razvile razne nišne scene. Ena od njih, ki je v resnici izjemno majhna, a je že dosegla poslušalstva po celem svetu, je skoncentrirana okoli inštitucije Musique Large, glavna protagonista ekipe pa sta nedvomno Fulgeance in Débruit, ki sta svoje edinstvene live acte že predstavila v ljubljanskem kletnem klubovju. Débruit je začel izdajati material leta 2006, zares pa je opozoril nase s serijo EP-jev med leti 2009 in 2011. Njegova posebnost štrli v vse smeri. Najprej so posebni njegovi bobni oziroma bolje rečeno ritmike. Gruvi so namreč hkrati kompaktni in logični, a delujejo tudi rahlo razmajano, nekvantizirano. Debruit je to nenavadnost hitro razložil sam. Najraje namreč bobne polaga kar “na roko” v sekvencer v programu Logic, ker se je v vseh teh letih že obrtno naučil logike sekvenciranja ritmov. Kar je precej nekonvencionalna praksa, saj večina producentov uporablja razne za bobne specializirane programe ali hardwareske kose opreme ali pa bobne vsaj natipkajo preko midi kontrolerjev. Debruit jih kar z miško polaga v sekvencer, kar kaže na posebno zverziranost in udomačenost v računalniških mrežah.

Druga posebnost so njegovi sempli. Že na vseh preteklih malih ploščah je uporabljal semple drugih godb, največ Bližnjega vzhoda in Turčije, malo tudi afriških. Posnel je tudi EP v podporo prebivalcem Haitija po uničujočem potresu leta 2010. Jasno, snemal je z lokalnimi karibskimi sempli. Še ena posebnost pa so ovitki njegovih plošč in tudi nova plošča oziroma dolgometražni prvenec precej izstopa po oblikovanju, saj gre za poklon belgijskemu surrealistu Renéju Magritteu, ki je deloval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

S prvencem From the Horizon, ki se je kuhal počasi zadnja tri leta, je Débruit še bolj izpilil svoj  nos za iskanje in uporabo nezlajnanih semplov. Tokrat se je osredotočil na semple črne celine, najbolj na zahodnoafriški highlife. Čeprav bi ta odločitev hitro lahko zavila v totalni kliše in seveda eksplicitno eksploatacijo, pa Débruitu uspe trik, da te zanke nekako obrne tako, da postanejo integralni del njegovih kompozicij, večinoma niso v ospredju, ampak se povsem skladajo z ostalimi elementi. Pogosto slišimo medigro semplov in hecnih linij synthov, brez katerih pri Thomasu pač ne gre. Débruitova godba je bila vedno igriva in zabavna in tako je tudi sedaj. Na prvi posluh zaradi nametanega aranžiranja semplov in odbitih sintetiziranih melodik deluje celo neresno, kar pa je samo kamuflaža. V resnici je material sklepan izjemno pedantno in natančno, disciplinirano, afriški highlife iztrga iz svojega prostora, a hkrati ves čas v ozadju ohranja njegov ton, ki je torej vseprisoten, a nevsiljiv. Débruitov največji uspeh je torej, da izjemno močno glasbeno referenco, kot so zahodnoafriške godbe, egoistično uporabi v lastne namene, jo povsem vključi v svoj plesni slog, a je hkrati ne pomendra, ohrani njeno prepoznavnost.

Thomas svojo muziko opiše kot "bump-hop, spine funk, African roll, synth blap", kar je v bistvu izjemno natančen opis v kar se da malo besedah, saj s tem zaobjame osnovno, skrito hiphopersko estetiko, funkersko debele base, afriške semple in koščke ritmik ter synthoidne melodične ekskurzije. Plošča ima sijajen, izjemno razgiban začetek v počasnejšem tempu, potem se plesno pohitri, v ritmičnih detajlih in nametavanju semplov, v preprostih, navihanih synth linijah pa se začne ponavljati. Débruitova formula, ki zares izstopa v okolju njegovih cehovskih kolegov, je, kot se je že pokazalo v preteklosti, idealna za format malih plošč. Pri pravem pravcatem albumu pa pogrešamo še kakšno malce drugačno rešitev, kak odklon v tempu in slogu.

Débruitu je uspelo posneti izstopajoč izdelek plesnih semplanih godb, ki dobi še dodatno razsežnost ob ogledu njegovega živega nastopa. Hkrati pa se je ujel tudi v lastno zanko, saj sta njegova tehnika in slog tako specifična, da za en album sicer še zdržita, a s svojim naslednjim daljšim podvigom bo moral poseči po novih zalogah semplov in po novih trikih.